|
MARIČKA ŽNIDARŠIČ ( 1914–1986) ljudska pesnica in publicistka je bila rojena v Starem trgu, potem ko je njen oče odšel na vojsko in se ni nikoli vrnil. Živela je v Ljubljani in Starem trgu, pokopana je v Podcerkvi.
Že pred vojno je pisala v Vigred, ženski katoliški mesečnik. Iz prvih pesmi zveni predvsem zaverovanost v mrtvega očeta, a tudi v Snežnik, ki je pesnici nekakšen nadomestni oče. Rada je pela, deklamirala in brala; meščansko šolo je opravila z izpiti, želela pa si je na učiteljišče. Še zelo mlada je doživela bridko ljubezensko razočaranje, ki jo je potisnilo v desetletno samevanje in branje. V pesmih se takrat Notranjska odraža kot njen svet - revna, skromna, skalna. Pomembno poznanstvo z dr. Bogomirom Magajno, zdravnikom, pisateljem in poznejšim partizanom, jo tedaj vzpodbuja, vzgaja in tolaži.
Med vojno so strahote časa in dogajanja prevpile njene osebne bolečine. Spet je sredi ljudi, njene pesmi recitirajo na mitingih; recitira jih tudi sama, objavlja v partizanskih glasilih, piše govore zase in za druge, govori ob slovesu od učiteljice Štefke Prešernove, ki so jo belogardisti odpeljali iz razreda in ustrelili. Tudi sama leta 1941 prebije sedem tednov v Tržaških zaporih v ul. Coroneo, pozneje pa se mora včasih skrivati. Takrat postane pesnica pogorišč, talcev in trpljenja, a tudi upora, upanja in vere v prihodnost. Po vojni opravi novinarski tečaj in se zaposli v uredništvo Ljudske pravice, pozneje pa še pri Delavski enotnosti vse do leta 1952, ko zboli. Poleg pesmi je pisala še krajšo prozo in svoje delo zapustila v zbirkah: Pesmi izpod Snežnika, 1950, Človek in zemlja, 1952, Nalomljena veja, 1957, Ugasla luč, 1965 in Ko je prihajal dan. Nalomljeno vejo je leta 1967 v celoti prevedel v novogrščino Marjan Tavčar. Njena poezija izraža predvsem ljubezen do domače zemlje, a tudi žalost, osamljenost, trpko ljubezen in poslavljanje. Bila je samouka pesnica, za katero je značilen domačijski realizem, priljubljene pa so bile tudi pesmi upora s skicami usod, ki se spajajo z lirskimi impresijami. Po vojni je v njenem snovanju prevladala ljubezenska lirika. Stroka ji je v slovenskem pesništvu prisodila mesto ob pesnicah Vidi Tauferjevi, Lili Novy in Mili Kačičevi. V Loški dolini na pesnico Maričko Žnidaršič spominja knjižnica, ki je poimenovan po njej. |