JOŽE UDOVIČ ( 1912 – 1986) veliki slovenski pesnik in prevajalec, je del svoje mladosti preživel v Ložu. Rojen je bil v Cerknici na Taboru, v težki mladosti, ko je preživel svetovno vojno, izgubil mater in brata, pa se je z očetom, ki si je tu ustvaril novo družino, preselil v Lož,. Šolal se je na škofijski gimnaziji v Št.Vidu in že takrat objavljal v raznih dijaških glasilih, po maturi pa se je vpisal na slavistiko in študij zaključil leta 1940. Sodeloval je z revijo Dom in svet, kjer je spoznal Kocbeka. Ob izbruhu vojne se pridruži odporu zoper okupatorja; februarja 1942 so ga že aretirali in odvedli v taborišče. Proti koncu maja 1943 se je vrnil v Ljubljano, po kapitulaciji Italije pa odšel na Rog, se pozneje udeležil Kočevskega zbora in nato z Loško brigado poldrugi mesec trajajočega pohoda, polnega trpljenja, groze, nasilja in smrti.

Nekaj pozneje je skladatelj Boris Pahor uglasbil nekatere njegove pesmi, od katerih sta postali še posebej priljubljeni Prečuden cvet je v grapi črni in Pozdrav, bolj znan po prvem verzu "Noč je zbežala že z gora."
Po osvoboditvi je delal na raznih mestih; objavljal je manj, kmalu pa se je lotil prvih prevodov in v letu 1948 nastopil življenje svobodnega književnika.
V gonji zoper Kocbeka se je postavil na njegovo stran in z epigrami ošvrknil njegove nasprotnike, v letih, ki sledijo, pa je študiral in prevajal sodobno evropsko poezijo in dramatiko. Pri tem mu je stal ob strani zvesti prijatelj in urednik Cene Vipotnik. Šele v letu 1961, ko je bil star devetinštirideset let, je izšla prva pesniška zbirka Ogledalo sanj, za katero je naslednje leto prejel Prešernovo nagrado. Imenitnemu seznamu prevodov iz svetovne književnosti je dodajal nove in pisal obsežne študije o avtorjih; veliko je delal tudi za gledališče. Leta 1966 se je upokojil, leta 1971 pa dobil nagrado Društva prevajalcev za prevod Vergilove smrti Hermana Brocha.
Pri Cankarjevi založbi je leta 1975 izšla Udovičeva druga pesniška zbirka Darovi, Uroš Krek pa je uglasbil nekatere njegove pesmi. Nagrado mesta Ljubljane, ki so mu jo leta 1976 podelili za zbirko Darovi, je v celoti namenil žrtvam potresa na Tolminskem. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU, leta 1985, že hudo bolan, pa tudi redni član. Do zadnjega je prevajal iz španščine, Po hudem trpljenju je 5. 11. 1986 za zmeraj odšel. Pokopan je na Žalah.
Ob prvi obletnici smrti so na rojstni hiši v Cerknici odkrili spominsko ploščo, na osnovi pesnikove oporoke pa je bil ustanovljen sklad Jožeta Udoviča, namenjen revnim študentom slavistike oziroma humanističnih smeri in za literarno raziskovanje cerkniškega območja. Po njem se poimenuje tudi cerkniška ljudska knjižnica.
Leta 1988 so pri CZ izšle Pesmi, ki vsebujejo celoten njegov pesniški opus, revija Borec pa je objavila Udovičeve napise na spomenikih.
Leta 1991 je izšla Udovičeva proza Spremembe, naslednje leto pa je pesnikova vdova dovolila objavo izbranih odlomkov iz dnevnikov, ki so izšli pod naslovom Zapisi v tišino.
Njegove pesmi so bile prevedene v številne svetovne jezike (angleščino, nemščino, češčino, poljščino, ruščino, makedonščino, madžarščino). Udovičevo prevajalsko delo pa obsega zares dolg seznam velikanov svetovne književnosti ( že povsem površen pregled našteje 23 imen!) (Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarme, Eluard, Valery, Aragon, Joyce, Huxley, Hesse, Rilke, Laxness, Lorca, Kafka, Thomas Dylan, Kazantzakis, Paul Celan, Pablo Neruda, Ingeborg Bachmann, Herman Broch, Gabriela Mistral, Juan Ramon Jimenez, Vincent Aleixandre ...)
Veliki notranjski um je literaturi svojega naroda posvetil življenje in zapustil dediščino, ki bralcu bolj ko jo spoznava, bolj vzbuja občudovanje, spoštovanje in navdušenje.
V Loški dolini še ni obeležja, ki bi spominjalo na Jožeta Udoviča.