Šport posebne vrste TRKANJE. Športna tradicija v Kozariščah ni zanemarljiva. Veliko mladine se ukvarja z raznovrstnimi športnimi dejavnostmi – nekateri bolj profesionalno, drugi čisto rekreativno. V športne aktivnosti vključujemo tudi že najmlajše – predšolske otroke. Zelo pohvalno je, da se vedno več športno udejstvujejo tudi starejši, seveda vsak po svojih sposobnostih. Nekateri se v moštvenih športih pomerijo brez sramu in strahu tudi z mlajšo generacijo, drugi se pač samo sprehodijo po okoliških poljih in bližnjih gričih. Občasno se med vso to široko paleto poznanih športnih aktivnosti prikrade tudi kakšna manj poznana in bolj lokalno omejena, na primer - beg pred medvedom.

Slovi pa naša vas še po enem prav posebnem športnem tekmovanju, ki zbere svoje številne privržence samo enkrat v letu in to na velikonočno nedeljo. Imenujemo ga TRKANJE. Kot se za tako elitno tekmovanje spodobi, je zbirno mesto v samem centru vasi - pri Anžicu. Neuradni start se začne že po prvi maši, uradni pa seveda po deseti, ko se na start zgrne prav vsa tekmovalna srenja. Najbolj zagnani s seboj prinesejo tudi po dva ali celo tri platoje pirhov. A priprave se začnejo, kot se za vse resne tekmovalce spodobi, že veliko prej. Nekaterim zadostuje, da se v domačem kurniku pravočasno prepričajo, katera kokoš nosi jajca z najtršo lupino in si le-te odberejo posebej. Drugi kuram spremenijo jedilnik in med prehrano dodajo snovi, ki rezultirajo v trši lupini jajc. Kakšne snovi so to, vam seveda ne morem izdati, ker je to skrbno varovana skrivnost. Lahko pa vam prišepnem star recept, ki mi ga je zaupala pokojna stara mama. Teden dni pred velikonočno nedeljo sveža, domača jajca obrneš s špičko navzdol in jih pustiš odležati teden dni, šele nato so jajca pripravljena na športno preobleko- kuhanje in barvanje. Ta postopek pomaga, da se morebitni zrači mehurček v špički zapolni. Najbolj zagrizeni in iznajdljivi so si nabavili celo prav posebno vrsto kokoši, ki imajo že v svojem genskem zapisu proizvodnjo jajc s tršo lupino. Vse našteto spada med dovoljene pripravljalne ukrepe. Ampak trkanje je težka in neizprosna tekma, zato se med tekmovalci, tako kot v vseh vrhunskih športih, najdejo tudi taki, ki v svoji borbenosti posežejo tudi po nedovoljenih sredstvih. Med te sodijo lesena jajca, pa jajca iz umetnih materialov, utrjevanje jajčne lupine na zunanji stani z umetno snovjo. Inovatorjem je celo uspelo razviti prav posebno »doping« metodo, ki omogoča utrditev jajčne lupine z mavcem iz notranje strani. Vse take prevare se že po krajšem udejstvovanju odkrijejo in hudo kaznujejo. Sledi takojšnja diskvalifikacija brez komisije, na licu mesta, neposredno s strani sotekmovalcev. Pa to ni edina posledica. Taka nešportna dejanja obvezno rezultirajo v silovitem besednem spopadu, rado pa se pripeti tudi kaj bolj neprijetnega, sploh če so prisotni popili kozarček ali dva preveč. Jajca drugih pernatih živali pa so seveda izven konkurence. Ko smo vsi zbrani, se v tekmovalce prelevijo prav vsi, od dvoletnega dekliča do častitljivo osivelega dedka. Vsi čuvajo in ogledujejo svoja orožja. Po daljši besedni predigri, ki vsebuje prepričevanje, kdo se bo s kom pomeril, s katerim jajcem, kdo bo držal in kdo bo tolkel.….pokažeta rivala vsak svoje orožje. Jajcem so gospodinje dan poprej nadele športne barve in jih prelevile v pirhe. Nekatera jajca so dobila preobleko v stilu, ki nam ga ponuja sodobno potrošništvo, torej rdeče, zelene, rumene, pisane in celo mavrične, z ali brez nalepke z velikonočnim motivom. Drugi imajo rajši tradicionalno rjave, obarvane v čebulnih olupkih, brez ali z motivom spomladanskega cvetja. Prvi tekmec se pripravi - jajce trdo drži v eni roki med palcem in kazalcem s špičko obrnjeno navzgor. Drugi pa jajce drži s špičko navzdol, enkrat ali dvakrat nakaže udarec, pa se vmes premisli in sotekmovalca še enkrat pobara, če ima res pravo jajce in ne ponaredek. Ko ga ta le prepriča, nadaljujeta s tekmovanjem, vsak prepričan v svoj zmago. Vse dogajanje spremlja gruča navijačev in komentatorjev, ki tekmovalca tako tesno obstopijo, da onemogočajo kvalitetne fotografske zabeležke. Tekmovalca končno le izvršita zadnjo, odločilno potezo. Drugi tekmovalec s špičo sovjega pirha udari s precizno natančnostjo špičko spodaj nastavljenega. Zmagovalec je tisti, ki po boju obdrži celo jajce. Za nagrado pridobi, poleg občudovanja gledalcev in vsakovrstnih komentarjev, tudi sotekmovalčevo, ne eni stani razbito jajce. Tako je zaključen prvi - elitni del tekmovanja. Temu sledi še zaključni del, saj ritke ne smejo ostati cele. Z ritkami se trka samo, če imajo pirhi špičko že razbito. Zmagovalec ponovno prisluži razbito jajce. Najuspešnejšega tekmovalca dneva seveda ne čaka pokal ali medalja, dobi pa slavo in občudovanje, ki seže po vseh bližnjih vaseh Loške doline. Zanemarljiva pa ni niti skrb, kako porabiti ogromno količino priigranih, natrtih kuhanih jajc. Letošnja zimska idila ni prav nič pokvarila tekmovalnega zanosa in samo tej priliki lastnega prijetnega vzdušja. Vabljeni vsi, ki se tega dogodka še niste uspeli od blizu ogledati, da se nam prihodnje leto pridružite in ga skupaj z nami podoživite. Saj veste kje – pri Anžicu.

Janja Urbiha