Menu Vsebina
Advertisement
 
Zgodovina

Loška dolina v pradavnini

Loška dolina je bila poseljena že v pradavnini. Prvi materialni dokazi o bivanju človeka v teh krajih so iz starejše železne dobe ali halštata (8. st. pr. Kr.). V tem času je bila poseljena Križna gora, kjer je bila utrjena naselbina z obrambnimi nasipi, ki jim pravimo gradišča. O poselitvi pričajo še najdbe lončenega posodja, kovinski predmeti (fibule-sponke, ostanki orodja in okovja), žarna grobišča in skeletna grobišča. Ker je bil bizantinski novec najden kot obesek, sklepajo, da je bila poseljena še v 6. stoletju.

rimski-nagrobnik.jpgDruga, po obsegu največja naselbina je bila Ulaka, ki je bila prav tako poseljena že v pradavnini. Pred prihodom Rimljanov je tu bivalo pleme Japodov, ki so izhajali iz Like in Kvarnerja. Arheološke najdbe pričajo, da je tu stala antična naselbina, ki je bila postavljena že v začetku 1. stoletja, za časa cesarja Avgusta, takoj po zavzetju japodskih pokrajin leta 35 pr. Kr. Našli so ostanke hiš, ki so bile postavljene v vrsti, kovačnice, ki kažejo, da je bila na Ulaki razvita kovaška obrt, poleg tega pa so našli še lončene in kovinske predmete. Ohranile so se tri bronaste spone, ki so jih rabili pri pasu in tudi za obešanje predmetov, npr. noža. Naselje v rimski dobi ni bilo več posebej utrjeno tako kot Križna gora. Sredi 2. stoletja naj bi del naselbine propadel zaradi kuge in lakote, ki so jo sem zanesli vojaki z Vzhoda. Življenje na Ulaki naj bi trajalo še do konca 4. stoletja, kar izpričujejo novci cesarjev Konstancija II., Valensa in Gratiana. Ulaka je bila bolj civilna naselbina kot pa utrdba, to vlogo je takrat prevzel Nadleški hrib. Tu je imela rimska vojaška posadka svoj tabor v velikosti 159m x 127m že v 1. stoletju. Njena naloga je bila varovanje rimske ceste, ki je potekala mimo Dan, Ulake in Nadleškega hriba.

Zanimivo je tudi območje med gradom Snežnik in cerkvico v Šmarati. Južno od cerkve je Jernej Pečnik pred 1. svetovno vojno izkopal temelje več rimskih stavb, v bližini cerkve pa grobove in tri nagrobnike z napisi, ki so sedaj vzidani v snežniškem gradu. Med gradom Snežnik ter cerkvijo naj bi tu obstajala večja rimska naselbina, ki je v času antike od konca 1. stoletja imela pomembno, morda celo dominantno vlogo v južnem delu Loške doline. Na Šmaraškem hribu je bilo gradišče z mestom, kjer so bili najdeni ostanki posod iz starejše železne dobe in rimski grobovi.

Gradček nad Vrhom je bila utrjena naselbina, ki je varovala rimsko cesto, ki je bila speljana ob vznožju Gradčka iz Loške doline na Babno polico in dalje proti Babnem polju, Prezidu in Čabru. Naselje je bilo najbrž poseljeno že v prazgodovini. Na tem mestu pa je še leta 1720 omenjen gradiček nad vasjo Vrh. Pri cerkvi na Gornjih Poljanah je prav tako stala rimska utrdba (na tem kraju so potem naši predniki postavili cerkev, ki se prvič omenja leta 1526).
Okoli Starega trga so po njivah našli predmete iz rimskega obdobja in rimske novce, te so našli še ob Koči vasi. Večje število rimskih srebrnikov cesarja Vespazjana (od leta 69 do 79 po Kr.) so leta 1934 našli ob velikih regulacijskih delih v Danah. V Podcerkvi so južno in severno našli rimske grobove. V cerkvi sv. Martina sta vgrajena dva kosa rimskega nagrobnika.

Obrambna funkcija ter pogoste poplave sta bili vzrok staroselski naselitvi na vzpetinah. Posebna prehodna lega Loške doline je botrovala temu, da je že v starejši železni dobi preko nje vodila nadvse pomembna trgovska Jantarska pot, ki se je začela na Baltiku, na slovenskem ozemlju pa je vodila preko Ptuja, Trojan, Emone, Blok in Loške doline proti Ogleju, ki je bilo do konca 2. stoletja glavno predelovalno središče za jantar. Trgovina z jantarjem je v pozni antiki sicer zamrla, vendar pa je bila Loška dolina križišče rimskih cest, ki so potekale proti Trstu, Kolpi in proti Reki ter Kvarnerju. Naselitev Slovencev naj bi se v glavnem navezovala na stare antične povezave in selišča. Živahno antično življenje je bilo ob naselitvi v zatonu, vendar Dolina ni bila povsem brez starih romanskih prebivalcev, a gotovo jih ni bilo veliko. Slovenska naselitev v zgodnjem srednjem veku se je ustavila na gričevnatem svetu ob robu polja ter na naravnih policah, kjer se ni bilo treba bati poplav.

Bogata poselitev že od pradavnine naprej je bila, lahko rečemo, vzrok nastanku številnih srednjeveških naselij v Loški dolini.


Nastanek naselij Starega trga in Loža

Nastanek najpomembnejšega naselja v Loški dolini, Starega trga, moremo povezovati predvsem s prometno funkcijo. Naziv trg nam pove, da se je pod Ulako že zgodaj razvilo primitivno tržišče, kjer so prebivalci zamenjevali viške kmetijskih proizvodov za predmete, ki so jih potrebovali v vsakdanjem življenju.

laas-valvasor1.jpgStari trg se je prvotno imenoval Lož vse do leta 1341, ko so pod loškim gradom začeli graditi novo naselje, ki je prevzelo tržne pravice in ime starega naselja. Patriarh Bertrand je tega leta podelil Ložu pravico, da je lahko imel vsako nedeljo pod gradom javni sejem. Da bi se sejem bolje in lažje razvijal, je patriarh želel, da se prebivalci in priseljenci v Ložu iz varnostnih razlogov preselijo tja, kjer bo sejem oz. tam postavijo svoje hiše. Tako so se prebivalci sedanjega Starega trga delno preselili v današnji Lož in tu zgradili novo naselje, ki se je zaradi omenjenega sejma in naraščajoče menjave blaga začelo hitreje razvijati. Novi trg Lož je bil pod gradom bolj varen. Imel je dovolj pitne vode, obrambne jarke, ki so bili napolnjeni z vodo. Prvotni trg Lož so poimenovali Stari trg, v ohranjenih virih prvič leta 1384 v nemški obliki Altenmarckt.

laas-listina-1477.jpgPodlaga imena Lož izhaja iz stare besede, ki je prvotno pomenila gaj, nizek gozd. Ime Lož, loški se prvič omenja v latinsko pisani listini leta 1220. Loškim ministerialom in bratom – fratibus de Los – je dal Engelbert Turjaški v fevd Sodražico. Naslednje leto se starotrška župnija in cerkev imenujeta de Lous. Leta 1230 se prvi znani župnik Rudolf imenuje de Lose. Loška dolina – valle de Los – pa se omenja leta 1275. Prvi je slovensko ime Lož zapisal Valvazor, ki pravi, da je Lož ime mesta in gradu: Nemec pravi temu kraju Laas, Kranjec pa Lož (Losch).

grb-loz.jpgŽupnija Stari trg pri Ložu je pražupnija ali prafara, saj je obstajala že okoli leta 1160. Cerkvenoupravno je do leta 1749 pripadala oglejskemu patriarhatu. Tega leta pa je papež Benedikt IV. patriarhat ukinil in namesto njega leta 1752 ustanovil dve nadškofiji: v Vidmu za beneški in v Gorici za habsburški del. Starotrška župnija je prišla pod goriško nadškofijo. Ker naddiakoni niso mogli sami v celoti nadzirati obširnih ozemelj, jim je nadškof dodelil dekane. Iz zapisov goriške sinode leta 1786 je vidno, da je bil v Starem trgu takrat že dekan. Leta 1787 je namesto Gorice papež Pij VI. povzdignil v nadškofijo in sedež metropolije Ljubljano, pod katero je prišla tudi starotrška župnija.

Čeprav je Lož leta 1477 postal mesto, je župnija še vedno ostala v Starem trgu, do leta 1830 pa se je v latinski obliki (parochia Laas) imenovala po Ložu. Leta 1831 se župnija prvič imenuje Stari trg pri Ložu (Altenmarckt penes Laas).


Turški vpadi na ozemlju Loške doline

Turški vpadi pomenijo veliko zarezo v zgodovini Loške doline ne le zaradi strahu in opustošenj, ampak tudi zaradi posledic, ki so jih pustili v družbenem in duhovnem življenju loškega prebivalstva. V naše kraje so Turki prvič vstopili leta 1472. Loško trško naselje so Turki 1476 popolnoma opustošili, njegove prebivalce pa polovili in odgnali v sužnost. Povzdig požganega trga v mesto in pravice, ki so jih tržani in drugi priseljenci v mestu dobili, je izraz volje deželnega kneza, da pomaga in pospešuje obnovo uničenega naselja. Državna oblast si je najprej prizadevala za vrnitev pobeglih tržanov in okoliških podložnikov ter obnovitev naselja v močno trdnjavo. Najizrazitejši vpadi, plenjenja, požigi vasi in pustošenja kmetij so zabeleženi v letih 1522, 1528 in 1530. O pustošenju v novoustanovljeni mestni naselbini Lož ni nobenih sporočil. Ta je morala biti dovolj utrjena, da se je ubranila nadležnih napadalcev.

Obnova kmečkih gospodarstev je zahtevala veliko časa. Kmetije so še nekaj let po vpadih ostale napol opustošene, pridelek na njih pa precej manjši. Zaradi tega so se zmanjšale dajatve kmetov, dobili pa so tudi večje pravice v gozdu in možnost trgovanja z lesnimi proizvodi.

Loška dolina je imela obrambno trdnjavo grad v Ložu. V urbarju loškega gospostva za leto 1606 je zapisano, da je bilo na loškem gradu že od nekdaj 58 kmečkih kašč. Tudi cerkev sv. Petra v Ložu je služila kot utrdba. V Starem trgu pa je za to služil zvonik pri župnijski cerkvi.

Drugo sredstvo obrambe pred Turki so bili kresovi, ki so prišli v teh časih v navado. Ljudem so napovedovali hude dneve boja in požigov ter klicali rojake na pomoč in obrambo. Kadar so po gorah plamteli, se je vedelo, da so v deželi Turki. Poleg grmade so stali napolnjeni možnarji. Ko je stražnik opazil sovražne trume ali druge kresove, je zažgal možnar in podkuril kres, kar je spravilo pokonci vse prebivalstvo v deželi. Za prvim kresom se je zasvetil drugi, tretji in v nekaj urah je vsa dežela vedela, da Turek spet pleni in mori po njej.

Lož in Cerknica sta dobila signal preko Učke, Postojne, Stražnika nad Zelšami in Stražišča ali pa od Ribnice preko Blok, Hitena in nadleškega tabora. Po izročilu naj bi kres kurili tudi na Gornjih Poljanah. Stroške kresa so nosili kmetje iz Loške doline.

Leta 1531 je nastal v uradu kranjskega deželnega vicedoma na podlagi terenskih ugotovitev popis požganih in opustelih kmetij v nekaterih deželnoknežjih gospostvih na Kranjskem. V gospostvu Lož, ki je ležalo blizu meje, jih je bilo od 67 kmetij opustelih kar 39 ali 58 %. Le pet let po popisu turške škode pa je bilo v loškem gospostvu neposeljenih samo še 25 % kmetij.


Gospostva v Loški dolini


Loško gospostvo

Od sredine 12. stoletja so imeli gospostvo in grad v Ložu ter patronatno pravico nad župnijo Lož grofje iz Vovber (Heunburg) ali Strmca (Sternberg) na Koroškem. Gospostvo so verjetno dobili kot fevd oglejskega patriarha.

Leta 1244 se je patriarhu zaradi finančne zagate Vovbržanov posrečilo pridobiti Lož z vsem pripadajočim. Leta 1269 je omenjen prvi loški gastald ali upravitelj. Njegove funkcije so bile gospodarsko-upravne, nadzorne in sodne. Posebej je bil odgovoren za pravilno pobiranje dajatev in davščin. Po letu 1296 se kmalu pojavijo glavarji.

Od začetka 14. stoletja je loški grad pripadal različnim upraviteljem, Goriškemu grofu Henriku, Ortenburškemu grofu Majnhardu, pa spet oglejskemu patriarhu. Leta 1342 je patriarh podelil grad v Ložu z vsemi pravicami in sodstvom v fevd Hermanu, Juriju Werdenstain. Ta pa je še istega leta prodal grad Lož z odvetništvom in deželskim sodiščem Ortenburžanom. Po uboju patriarha Bertranda leta 1350, so loško gospostvo dobili Habsburžani in ga imeli v lasti do leta 1366. Tega leta je oglejski patriarh Lož podelil svojemu zavezniku goriškemu grofu Henriku, ta pa ga je leta 1368 podelil Janezu Šteberškemu, ki je postal zaveznik patriarha Markvarda. Patriarh je podelil Ortenburškemu grofu Frideriku v fevd gradove Ortnek, Poljane, Kostel in Čušperk, loškega gradu pa med te darove ni hotel vključiti. Vseeno pa so si Ortenburžani tudi nad Ložem lastili skoraj popolno oblast. Po letu 1418 je pripadalo Celjanom vse do leta 1456, ko je rod izumrl. Za tem pa loško gospostvo ponovno pride v last Habsburžanom, v zakupu pa ga ima Martin Snitzenpawmer, vse to je že imel v zakupu že v času Celjanov. Za njim je leta 1460 postal loški zakupnik Herman Ravbar. Tržaški škof Antonio de Goppo je leta 1461 vso zakupnino od Ravbarja odkupil. Naslednji zakupniki loškega gospostva so bili gospodje Hallerji in potem gradiščani Coraduzzi.

V 2. polovici 16. in v začetku 17. stoletja so imeli loško gospostvo v zakupu naslednji gospodje: Jurij Hofer, Erazem Borše, Franc Šajer, brata Krištof & Franc Moškon. Zadnji loški zakupnik je bil Wolf Paradeiser. Leta 1635 so loško gospostvo in graščino Snežnik kupili knezi Eggenbergi in ju združili.

Zelo pomembno za te kraje je bil privilegij mesta Lož, ki ga je 8. marca 1477 na Dunaju izdal cesar Friderik III. V uvodu privilegija cesar pravi, da so Turki »naš trg Lož na Kranjskem popolnoma uničili in požgali (to je bilo leta 1476), zato smo sklenili in odredili, da se ta naš trg priredi v trdnjavo in da se bivališče naših meščanov in ljudi dobro zavaruje….«

Ložanom je cesar dal pravico, da imajo semenj, ki je bil pred tem ob sv. Mihaelu na Blokah, pravico, da si smejo voliti sodnike, da lahko lovijo ribe v Cerkniškem jezeru, oprostil jih je vsake tlake in za šest let tudi vseh davkov. Cesar je določil loški grb s podobo svetega krščanskega viteza Jurija na konju v viteškem oklepu in opremi, ki ubija divjega zmaja, njemu nasproti pa kleči devica, z rokami, sklenjenimi za molitev. Lož pa se kljub temu ni razvil v pravo mesto, vse do danes je v veliki meri ohranil vaški videz.

Snežniško gospostvo

Grad Snežnik se prvič omenja leta 1269. Leta 1367 je bil Snežnik še vedno fevd oglejskega patriarha. Valvazor omenja, da je grad dobil ime Snežnik po zelo visoki gori Snežnik. V začetku 15. stoletja so na Snežniku gospodarili Lambergi. Za Lambergi je bil lastnik Snežnika Pavel pl. (plemeniti) Scheyer, za njim pa Jakob pl. Pranckh. Okoli leta 1630 je gospostvo kupil Leopold baron Raunmschissel in ga leta 1635 prodal knezom Eggenbergom, ki so kupili tudi loško gospostvo in prenesli njegovo upravno središče na Snežnik. Združeni loško in snežniško gospostvo je leta 1669 od Janeza Antona Eggenberga kupil Janez Vajkard, knez Auersperg, ki je umrl leta 1677. Njegov naslednik Franc Ferdinand, knez Auersperg je gospostvi prodal Marku pl. Oblaku. Od njega je to kupil Janez Danijel baron Erberg in ju leta 1707 odstopil Juriju Gotfridu grofu Lichtenbergu, ki je leta 1715 poravnal kupnino Francu pl. Oblaku. Leta 1718 je Lichtenberg kupil še graščino Koča vas. V rokah Lichtenbergov je ostalo posestvo 140 let. Lichtenbergi so posestvo prodali Sigismundu Karisu in njegovi ženi Mariji, nato pa je bilo posestvo 14. junija 1853 prodano na dražbi. Kupil ga je Oton Viktor, knez Schönburg-Waldenburg. Leta 1919 je deželna vlada za Slovenijo razglasila nadzor nad posestvom in 21. julija prepovedala odsvojitev kateregakoli zemljišča. Leta 1945 je bilo snežniško gospostvo nacionalizirano.

Graščina Koča vas (Hallerstein)

Leta 1601 in 1609 se v virih kot lastnika gradu omenjata Katarina Dorotić in Nikolaj pl. Gregorijanec. Greta Scholmayer Lichtenberg je imela leta 1906 v gradu nekakšno gospodinjsko šolo za nemško govoreča dekleta iz višjih krogov. Po vojni so Greto Scholmayer Lichtenberg izgnali iz države in vse imetje nacionalizirali.


Gospodarske in politične razmere v 19. in 20. stoletju

Agrarna kriza v 90-tih letih 19. stoletja je tudi na Notranjskem dosegla svoj višek. Socialna nasprotja so se tedaj na vasi močno zaostrila. Položaj številčno prevladujočega malega kmeta je bil težaven. Veliki davki, stari dolgovi, oderuštvo, hkrati pa ob vse močnejši industrializaciji izguba zaslužka od domače obrti ter izguba vaške ali srenjske zemlje, ki so si jo prilaščali veleposestniki, so kmeta še naprej uničevali in ga prisilili, da se je izseljeval v mesta in v tujino. Zlasti močno je bilo izseljevanje v Ameriko.

V 80-tih letih so v Loški dolini gradili prve vodne žage na potoku Obrh za potrebe žaganja hlodov iz bogatih gozdov bližnjih in daljnih hribov. Okoli leta 1906-1907 je začela obratovati tudi parna žaga na Marofu, veliko je bilo tudi mlinov, ki so mleli za lokalne potrebe. Ustanovljena je bila tudi opekarna v Podcerkvi. Obrt je bila dobro razvita in vse do prve svetovne vojne se je z njo poklicno ukvarjalo 70 do 80 ljudi. To so bili predvsem čevljarji, krojači, kovači, strojarji in kolarji. Ti so zaposlovali nekaj pomočnikov in vajencev (poprečno dva do tri). Že zelo zgodaj so se organizirali v obrtniško zadrugo, ki je obstajala v taki obliki vse do leta 1936. Obrtna dejavnost je zadovoljevala le krajevne potrebe in je komaj prenašala konkurenco industrijskih proizvodov. Kmetijstvo je bil še vedno tisti vir, ki je s težavo preživljal večino prebivalstva, številne družine, ki so poprečno štele od 7 do 8 otrok.

Vpliv industrializacije je bil do prve svetovne vojne zelo majhen. Zaradi pomanjkanja zaslužka in dela je v letih 1912-13 odšlo na delo v Ameriko 450-500 ljudi. Nekateri so odhajali in se zopet vračali. Prva svetovna vojna je nekaterim prinesla dobiček, drugim pa boj za golo preživetje. Žagarski obrati so med vojno ves čas obratovali. Delavci so bili oproščeni vojaške službe. Razmere so bile zelo slabe, vladalo je veliko pomanjkanje, beda.

Po prvi svetovni vojni se razmere v Loški dolini normalizirajo in kljub posledicam vojne gospodarstvo hitro oživi. Delavci so leta 1919 še vedno delali v zelo slabih razmerah. Delali so 14 ur dnevno.

V okviru katoliškega izobraževalnega društva je od leta 1908 delovalo telovadno društvo Orel ter tamburaški zbor. Liberalno usmerjeni pa so leta 1919 je ustanovili društvo mladi Sokol, vendar pa ta ni bilo tako številčno kot Orel.

Leta 1920 so se gospodarske razmere izboljšale predvsem zaradi dobre letine in tudi tihotapstva prek bližnje jugoslovansko-italijanske meje na Javornikih.

Med drugo svetovno vojno je bila Loška dolina pod Italijansko okupacijo, po kapitulaciji Italije pa je bila okupirana s strani Nemcev.


Zgodovina šolstva v Loški dolini

Iz leta 1700 ohranjena slovenska pisma iz Loške doline potrjujejo, da je več ljudi v tej dobi in v tem prostoru znalo slovensko brati in pisati. Pozneje to potrjuje loški organist, učitelj in pesnik Filip Jakob Repež, ki v svoji cerkveni pesmarici leta 1757 piše, da so romarji (pri sv. Križu na Križni gori) prosili, da bi radi imeli pesmi. Nekateri otroci so tudi znali brati.

Organisti so bili nekakšni laični učitelji, ki so jih imenovali »ludimagister« ali »ludirector« in tudi »Schulmeister«. Učili so ljudi peti, vsaj omejeno število otrok pa tudi brati in pisati. Starotrška fara se lahko pohvali, da je dobila organista zelo zgodaj, že leta 1494.

Prvi učitelj v jožefinski šoli je bil Janez Nepomuk Baraga (r. 1756), oče škofa in misijonarja Friderika Baraga. Leto 1783 bi lahko imeli za začetek starotrške šole. Čez 100 let je starotrški učitelj in organist Janez Mandeljc ugotovil, da je v Loški dolini »pisanja in čitanja zmožnih kakih 60 do 80 odstotkov ljudi«.

Pri gradu Snežnik pa je od leta 1869 do 1875 delovala prva slovenska gozdarska šola. V šestih letih je dveletni učni program uspešno opravilo 26 dijakov. Lastnik graščine Jurij Schonburg-Waldenburg je brezplačno nudil: hišo s petimi sobami in kuhinjo, ves hišni inventar ter drva in kurjavo, plačilo dveh učiteljev ter uporabo 810 ha gozda za terenski pouk.

Duhovno življenje in cerkve

Duhovno življenje na loških tleh izražajo predvsem številne cerkve. Skoraj vsako naselje si je postavilo svojo cerkev. Kot premoženje podeželske ustanove so te cerkve prispevale svoje dragocenosti za poseben davek, katerega so leta 1526 zbirali deželni stanovi za boj proti Turkom. Podeželske cerkve so bili tudi gospodarski centri na vasi. Svoje premoženje so imele tako v nepremičninah kot v premičninah pri posameznih kmetih. Najlepši primer ljudske umetnosti nosi cerkev sv. Jedrti v Nadlesku. Tomaž iz Senja je cerkev poslikal leta 1511. Turki so leta 1528 vso vas popolnoma opustošili. Kljub temu pa se je poslikava v cerkvi ohranila vse do danes. Tako se je prav v času stalne turške nevarnosti razvijalo bogato duhovno in cerkveno življenje. To se izraža v ljudski umetnosti in številnih cerkvah. Zanimanje ljudi se je iz vsakdanjih potreb prenašalo v območje duhovnega, ki naj bi utrjevalo njihovo vztrajanje na domači loški zemlji. V župniji je tako 21 podružnih cerkva in 2 kapeli, kar je največ v Sloveniji.

Župnijska cerkev sv. Jurija se prvič omenja leta 1341 v župnijski listini, zavetnik sv. Jurij pa se omenja že leta 1288. Prvotno je bila cerkev triladijska romanska bazilika z ravnimi lesenimi stropi. Notranjščino delijo trije pari široko odprtih in visoko polkrožnih lokov v tri različno široke in visoke ladje. Vsi oboki v ladjah so iz časa baroka, verjetno iz leta 1761. Nastanek sedanjega, formalno še gotskega prezbiterija sega v leto 1648. Leta 1915 so podrli star in dotrajan oltar ter postavili sedanjega, po načrtu arhitekta Vurnika. Kvalitetna skulptura sv. Jurija na konju, ko ubija zmaja, je delo Matevža Tomca. Stranski levi oltar je posvečen sv. Jožefu, desni stranski oltar pa je Božja mati z Detetom v naročju. Oba oltarja sta iz sredine 18. stoletja.

Cerkev sv. Križa na Križni gori je romarska cerkev. Z vrha je lep razgled na cerkniško in Loško dolino. Ker so Iliri in Rimljani imeli na tem hribu utrdbe, so naši predniki uporabili njihov gradbeni material pri zidavi cerkve. Prvotna cerkev bi utegnila biti zelo stara, če patrocinij sv. Križa povežemo s križarskimi vojnami. Po ljudskem izročilu je bil na mestu, kjer stoji sedanja cerkev, prej velik križ. Ob njem so se verniki zbirali k molitvi. Prva cerkev, ki se prvič omenja leta 1526, je bila precej manjša, vendar je že leta 1684 imela poleg oltarja sv. Križa tudi oltarja sv. Treh kraljev in sv. Urha. Slika Križanega z Marijo Magdaleno v glavnem oltarju je datirana v leto 1763. Cerkev je postala božjepotna po letu 1743, ko so do nje postavili 13 kapelic križevega pota in blagoslovili slike v njih. 14. postaja je v cerkvi. Okoli 120 let, do leta 1863, so na gori stanovali dušni pastirji, ki so se imenovali kurati. Zaradi številnih romarjev iz različnih krajev so leta 1750 zgradili sedanjo cerkev. Na Križni gori je pet shodov; največji je na binkošti, žegnanje pa je na nedeljo po prazniku povišanja sv. Križa.

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Viševku
Vas Viševek se v listinah prvič omenja leta 1260, bratovščina cerkve Naše ljube Gospe v Viševku pa se omenja leta 1519. Sedanja arhitektura je nastala okoli leta 1650. Oltar je iz leta 1658. Zamišljen je kot prava trinadstropna renesančna arhitektura Marijinega vnebovzetja. Levi stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, desni oltar pa je posvečen sv. Družini. Leseni kor je iz leta 1695. Na koru so ene najstarejših orgel v ljubljanski nadškofiji, in sicer iz leta 1733.


Viri

- Avsec, A., Gospodarske in politične razmere v Loški dolini med obema vojnama, Notranjski listi (NL) I, 1977.
- Kebe, J., Loška dolina z Babnim Poljem, I.del, Družina, Ljubljana 1996.
- Okoliš, S., Izseki iz zgodovine Loža in okolice (2. del), Zgodovinski časopis, Ljubljana, 49 1995, št. 4.
- Okoliš, S., Uvodne oznake Loške zemlje – na prepihu zgodovine.
- Slana L., »Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem«, Kronika 48, 1-2, 2000.
- Šumrada J., Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice, NL I, 1977.
- Troha, B., Gospodarske in politične razmere ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v Loški dolini, NL I, 1977.
- Urlep M., Loška dolina in okolica v davnini, NL I, 1977.

 

 

 
Inspired by made your web.com