Menu Vsebina
Advertisement
 
E pur si muove

Z velikim zadovoljstvom spremljam nekoliko prebujajočo se občino, če izhajam iz mnenja, da smo občina njeni občani.
Žal so se premiki začeli na ravni naših najmlajših. A, če po drugi strani pomislim, to niti ni toliko slabo in pomembno, pomembno je, da vsi začutimo, da smo del celote, ki lahko dobro deluje le če z dialogom in medsebojno izmenjavo mnenj doseže sinhronizacijo vseh svojih aktivnosti. Tudi z razpravami na občinskem svetu, v civilni družbi ali doma pri lastnem ognjišču.
Kaže, da se je takšen proces začel ravno v šoli, ki je tudi skozi zgodovinska dejstva tisto gibalo in zibelka razvoja, ki je v vseh za slovenski narod neprijaznih obdobjih, ohranjala bit slovenstva in našo domačo besedo. In to tudi ohranila.

Razvoj naše družbe je od nas zahteval tudi drugačne oblike skrbi za naše potomce. Tudi temu smo se prilagodili in preko sistema predšolske vzgoje otroke vključili v ustrezna in varna okolja, ki jim zagotavljajo osebnostni razvoj ob skrbi tudi za čisto fiziološke potrebe. Vse to z zavedanjem, da otroci iz generacije v generacijo potrebujejo več. Potrebujejo nova znanja, potrebujejo razvijanje novih sposobnosti, potrebujejo moči, da se bodo ob prehodu v odraslost nemoteno vključili v naš hitro razvijajoči se »svet«.
Z vedno poznejšim odhajanjem v pokoj starih staršev, se tudi mladi starši lahko vedno manj zanašajo na ti. ponarodeli »stara mama servis«, ki ga je bilo v preteklih generacijah veliko več. Takrat smo še bolj razvijali programe ti. cicibanovih popoldanskih uric, v katere so se v popoldanskem času 1x ali 2x tedensko vključevali otroci, ki so bili v varstvu v domači družini. Tu so tudi mamice in mame dobile določene ideje in neformalne usmeritve kaj ponuditi svojim potomcem, da se bodo čim bolj nemoteno (skupaj z vrtčevskimi otroki) vključili v prvi razred osemletke. In kar delovalo je, če pomislim za nazaj.
Ampak nastal je problem, da je mlajših upokojencev vedno manj, zato je potrebno okrepiti drugo stran tj. stran formalno konstituiranega varstva.
In kako temu strežemo? Usmeritve so pravilne. To je stroka, ki tudi potrebuje svoj razvoj, ki potrebuje vedno bolj izobražene strokovnjake. In to je stroka, ki lahko pravočasno reagira na spremenjene potrebe, ki izhajajo iz hitro odvijajočih se procesov v svetovni družbi.
To uspemo zagotavljati in prepričana sem, da so po strokovni plati naši otroci deležni obravnave na popolnoma enaki kakovostni ravni kot otroci v mestnih okoljih. Morebiti ob še večjih prizadevanjih vzgojiteljev iz podeželja, saj so možnosti na podeželju veliko bolj omejene za npr. obisk gledališča, lutkovne predstave, živalskega vrta, raznih delavnih v izvedbi zunanjih izvajalcev. Vse to pa je za podeželskega starša tudi veliko dražje, če opozorim na ta moment. Že zaradi plačila dodatnih prevozov, če ne zaradi drugega.

In kje je po mojem mnenju ključni problem? Pri denarju, kot vedno. Žal se vse vrti okoli denarja, okoli ogromnega števila potreb, izdatkov pri katerih si včasih nenamerno še dodatno povečujemo stroške (naj vsak pogleda skozi oči lastnega družinskega proračuna), ko potegnemo kakšno nepravo potezo itd. Glede predšolske vzgoje pa je morebiti eden od problemov tudi v tem, da je vrtec v izključni pristojnosti občine-tudi finančno, dočim je šola pod ingerenco resornega ministrstva.
In problem je tudi v tem, da je v plačnem sistemu, če primerjamo predšolsko in osnovnošolsko vzgojo, najverjetneje prisotnih še nekaj neprimerljivosti, ki izhajajo iz domnevno različnih dodatkov kolektivnih pogodb, ki včasih pripeljejo do absurda (nepreverjeno, op.a.) višjega plačila srednje izobraženemu kadru kot univerzitetno izobraženemu osnovnošolskemu učitelju. Ob tem pa moramo izhajati iz predpostavke, da imajo oboji veliko (enako oz. primerljivo) odgovornost za otroke, ki so jim zaupani s to razliko, da se prvi v najzgodnejših letih otroku posvečajo predvsem iz vidika razvoja njegovih motoričnih sposobnosti, otroka preko igre uvajajo v učenje, ki ga čaka v njegovih poznejših letih ter skrbijo za njegove fiziološke potrebe. Drugi pa, ob tem, da so morali predhodno pridobiti univerzitetno izobrazbo, vse to nadgrajuje z določenimi specifičnimi znanji, ki otroka pripravljajo na vstop v odraslost in poklic, ki mu bo omogočal preživetje. Torej o tem komu več in komu manj, o tem pač nebi bilo potrebno razpravljati, če bi to v celoti izhajajo iz samega sistema dodatkov k plači.
In če se dotaknem še cene v naših vrtcih. Tu pa lahko nanje gledamo iz več vidikov. Lahko so zelo visoke, če pomislimo, da je varstvo otroka pri stari mami bistveno cenejše. In lahko so znosne, če pomislimo, da se 8 ur dnevno z našim otrokom ukvarja usposobljena oseba, ki tudi pravočasno zazna in nas opozori, če pri otroku zazna določene težave. Lahko so zelo visoke, če govorimo o tem, da v prvi starostni skupini res ni potrebno imeti visoke izobrazbe za menjavanje plenic ob predpostavki, da v oddelku 12 ali 14 otrok ni potrebe, da bi bili 8 ur plačani 2 vzgojiteljici z srednjo ali višjo izobrazbo, saj bi to lahko ( ob spremembi normativov) počele tudi negovalke z nižjo izobrazbo (in seveda posledično nižjo plačo, kar bi znižalo ceno storitve). Lahko pa so sprejemljive, če pomislimo na pomembnost, da v prvi starostni skupini (do 3 leta) , otroka v prve besede, prvo komunikacijo, prve korake vpelje strokovno usposobljena oseba. Ob tem pa ne gre zanemariti tudi zasedenosti oddelkov.Če posamezni oddelek ni polno zaseden vseh 12 mesecev je to še dodaten pritisk na javno blagajno, ki mora kljub temu zagotoviti dohodek tam prisotnemu kadru. In še bi lahko naštevali. In tudi iz nestrokovnega stališča videli tako kot razumemo, vidimo, preko otrok koristimo te storitve.
Tako je. Ljudje smo razmišljujoča bitja in hvala bogu, da ne razmišljamo vsi enako. In popolnoma jasno je, da kritika prizadene. Če je neupravičena še bolj. Vendar pa sem mnenja, da najboljša obramba ni vedno napad.
Kot zaprisežena zagovornica pravice, pravic otrok ali če hočete pravic zaposlenih, sem mnenja, da se standard ne enih ne drugih ne sme zniževati. Tudi, če se v vrtcu potrdi za starše nižja izhodiščna cena storitve (ekonomska tako in tako ostane enaka in razliko plača občinski proračun), programi ne zaposleni (kljub nekaterim izjavam na seji občinskega sveta) ne smejo biti prikrajšani.
Je pa mogoče z določenimi managerskimi potezami postopoma celotno zadevo še bolj racionalizirati, optimizirati in kljub temu slediti razvoju, otroku pa nuditi vse in še več.
Tudi sama sem z zanimanjem spremljala anketo, ki sem jo opazila na spletni strani. Te zadeve nisem razumela iz vidika, »da se želi javnost razburjati«. Roko na srce, dokler nisem prebrala tega stališča, še pomislila nisem na to. Zdaj pa bolj kot razmišljam, se zamišljam. A se je res javnost toliko razburila, ali je to povzročilo razburjenje v kolektivu vrtca? Porajati se mi je začelo veliko vprašanj. In prvo in osnovno je, kaj se vendarle dogaja? Zakaj je javno mnenje tako negativno nastrojeno, ali so starši (glasovalci?) toliko negativni do vrtca kot institucije ali je v ozadju kaj drugega? Čudna vprašanja se mi porajajo, še bolj pa ob zapisu, ki sem ga prebrala kot odziv na to ti. anketo, ki ji ravno ne moremo pripisati velike analitične vrednosti in osnove za polemiziranje.
Veste kaj bi bila moja prva reakcija na to presenečenje iz spleta, razmišljanje kaj storiti. In predlog-ob izhodu iz vrtca bi namestila skrinjico in anketne vprašalnike za starše. Lahko je eno od vprašanj tudi enako kot se je vrtelo na spletu. Lahko so tudi vprašanja zakaj se je starš tako odločil- ali zato ker ne prenese vrtca kot ustanove, ali so za negodovanje krivi zaposleni, ali mogoče celo vodstvo ali je to jeza »kar tako«, ker je pač posameznik jezen nase in na cel svet.
Na ta način bi bili anketirani samo starši otrok (tj. samo tisti, ki se jih zadeva neposredno dotika), ankete bi bile anonimne in zato v celoti verodostojne, vodstvo vrtca pa bo dobilo izhodišča kako naprej. In vse bi bilo veliko bolj verodostojno in analitično sprejemljivo. Hkrati pa nebi bilo zanemarljivo pomisliti tudi na anonimno anketiranje zadovoljstva zaposlenih. Po mojih izkušnjah so podatki iz takšnih anket zelo dobrodošli in vodstvu lahko veliko pomagajo pri delu in sodelovanju kolektiva.
Razburjenje ne prispeva k razvoju, kakovosti in ni smiselno niti za zaposlene, niti za otroke, ki takšno razburjenje nehote začutijo. Saj smo ljudje, vsi pod kožo krvavi.
Jaz osebno določene stvari v življenju jemljem z mišljenjem »tako je moralo biti in prav je tako« in nikoli se ne ve »zakaj je bilo to dobro«. Polagam na srce, da je najverjetneje tudi govorjenje o vrtcu (kakršnokoli je že) za nekaj dobro. In odgovor zakaj , bomo vsi skupaj spoznali nekoč pozneje. Sem pa kljub temu mnenja, da to lahko med uslužbence prinese novega vetra v jadra, novih uspehov in še boljše sodelovanje kolektiva.
Preko morebitnega internega anketiranja pa, sem prepričana, da se bi dobilo samo potrditev dosedanjemu delu, hkrati pa tudi veliko novih idej za sodelovanje s starši in celotno našo skupnosti.
Naj si ob zaključku dovolim še izraziti osebno mnenje glede navedb o »medsebojno nasprotnih si taborih, o grenkem priokusu ob raznih odločitvah«. »Grenak prikus« ob posameznih odločitvah je stvar posameznika, njegove osebne opredelitve, videnja problema in tudi tega ali je o posameznih zadevah pripravljen sklepati kompromise, ali pa je vedno in povsod prepričan v svoj prav. Glede medsebojno nasprotnih taborov (če se v političnem smislu misli pozcijo in opozicijo?) pa le kratek preblisk- ali naj bi ta trditev držala pri sprejemanju cen vrtca? Živimo v demokratični državi. Mnenja so različna (neodvisna od pripadnosti ti. eni ali drugi ali celo kaki tretji opciji), in demokracija je osnova, da jih posameznik lahko izrazi, o njih razpravlja. In v demokraciji se udejanja politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Vsaj tako je navedeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Usklajujejo se mnenja, svetovno nazorski pogledi so različni, razpravlja se tudi o temah o katerih se včasih ni razpravljalo, nedotakljivih ni (če le celotna zadeva ni žaljiva do posameznika). In tudi šola, vrtec, njegove cene, storitve in uslužbenci niso izjema. Da bi se izognili morebitnim nehotenim manipuliranjem s plačami »šolnikov« (vrtca in šole) pa bi bila rešitev enostavna. To je, da se jih enostavno obelodani, saj so javne. Vsaj občinskemu svetu (ali nadzornemu odboru občine ?), ki o ceni vrtca odloča in preko poračuna občine namenja javna sredstva za funkcioniranje te dejavnosti. In le tako se bi izkazalo ali posamezne trditve, ki so se pred časom pojavljale v raznih medijih, da »ima vzgojiteljica v vrtcu višjo plačo kot posamezni župani v občinah« držijo, ali so iz trte izvite govorice, ki pa ob razpravah o višini cene vrtcev gotovo vplivajo na mnenje nepoznavalca (starša, člana občinskega sveta…) o upravičenosti posameznega stroška, ki je vkalkuliran v ceno storitve vrtca za posameznega otroka. Pa ne z namenom, da bi se kršile zagotovljene pravice uslužbencem, ampak iz vidika, da se področje celovito predstavi in se simbolično vzpostavi še ena instanca nadzora (in s tem še poveča zaupanje javnosti), ki preko svojega vpogleda zagotavlja pravice uslužbencev. Skratka rešitev je veliko, možnosti razvoja tudi, samo narediti je potrebno prvi korak.
Trudu in prizadevanjem (vsakemu v svojem poklicu) pa daje ceno in vrednost vse kaj drugega kot je razburjanje, »postavljanje barikad« in »dopovedovanje iz okopov« , kako je s »celim svetom« nekaj narobe in vsepovsod »negativna klima in razpoloženje do nas samih«, če tudi mi sami nismo pripravljeni narediti prvega koraka. S to navedbo samo izražam svoje prepričanje in ne želim, da bi se bralo kot ukoritev kateregakoli- posameznika ali skupine.
Vsem pa, ki se pojavljajo v medijih samo dobronameren nasvet tj. da se podpišejo z imenom in priimkom (ali psevdonimom, če je ime avtorja znano uredniku), saj ni gotovo, da se z njegovim mnenjem strinjajo vsi, ki so nehote vpleteni, ker so del neke skupine. In ne nazadnje tudi verodostojnost prispevkov je večja, razen seveda, če se izražajo uradna stališča neke institucije.

Mag. Armida Bavec


 
Inspired by made your web.com