asterisk.pngZ LDS ....

.... za Dolino

Domov arrow Domov LDS arrow Kako smreka ni upoštevala sklepov
Kako smreka ni upoštevala sklepov

Prišel je slovesni dan, ko se je cvet domače banovine sestal in odločil: »Novo leto pri nas bo.«
Vrhovi najimenitnejših izbrancev so si dolgo belilili svoje glave kako najprimerneje okrasiti glavni trg, da bo živelj tod naokoli začutil, da je odločitev o prazniku padla.
So premišljali, tuhtali in naposled je najeminetnejšemu med imenitnimi preblisnilo: »Smreka!« In tako se je zgodilo.

Kar čez noč je, kot bi udarila strela z jasnega, zrasla najimenitnejša, najlepša in najvišja smreka kar jih je videlo človeško oko. Od vsepovsod so prihajale množice na oglede in zavistno opazovale tako eminentno pridobitev banovine. Vsi so želeli biti zraven, kar naenkrat so tudi vsi trumoma želeli bivati v tako imenitni deželi, kjer se dogajajo tako strašansko imenitne stvari.
In najpametnejši med najpametnejšimi so tuhtali naprej. Kako le začudene množice še bolj začuditi, kako še bolj povečati srečo domačih prebivalcev in zavist okoličanov. In ponovno je najeminetnejšemu med imenitnimi preblisnilo: »Lučke!« In tako se je zgodilo.
Najimenitnejša smreka med najimenitnejšimi je dobila najlepše, najimenitnejše in najbolj pisame luči kar jih je videlo človeško oko. Število obiskovalcev se je še povečalo. Starejši so se čudili tako imenitnim potezam najimenitnejših med najimenitnejšimi, otroci pa so v to čudo strmeli z odprtimi usteci in kazali sem pa tja črvive zobčke, ki jim jih zaradi dolgih čakalnih vrst (ne po krivdi lokalnega zobnega mojstra) ne uspejo urejati vsaj sočasno z njihovim propadanjem. Skratka strmelo je vse naokoli.Dame so vzdihovale zaradi očaranosti in pomenljivo (no, si videl) pogledovale svoje može, možakarji pa so povešali poglede in se predajali razmišljanju kako zadeve doma urediti.
Skratka najimenitnejša zadeva čisto sredi banovine je zbujala skomine in marsikateri družinski prepir, najimenitnejši praznik pa je medtem odšel v pozabo.
Ko se je na tako imenitno reč malce pozabilo, se je pozabilo tudi na najimenitnejšo smreko med najimenitnešimi. Še lučke so ji pobrali okoličani in tako je uboga osamljena ostala sredi tako imenitnega okolja.
In takrat so se naimenitnejši med imenitnimi začeli čohati po glavah. Tako eminentna smreka pa res nebi smela tam ostati kar tako sama sebi namen.
Se je ponovno dobil cvet banovine in odločil: »Naimenitnejša smreka med imenitnimi mora pognati korenine!« In so začeli čakati. So čakali en teden pa drugi teden, pa tretji teden in vse naslednje. Januar se je prevesil v februar in čakanje se je nadaljevalo. Se ponovno sestal je banski cvet in sklenil: »V tem času, ko smreka poganja korenine dajemo v javno razpravo kaj naj se za naprej okoli smreke dogaja!«
Se sestal je cel kup komisij in razpravljal kaj pod smreko početi, da bi zavist okoličanov še narasla. Kulturna komisija je hotela koncertirati, kmetijska je imela načrt narediti sejemski »plac« za »mešetarjenjne« z živino, komunalna je ugotovila, da bi bilo čisto pametno urediti prostor za spravilo soli za zimske ceste, gospodarska je hotela stojnice in avtopralnico in še bi lahko naštevali. Govorilo se je celo o bio pridelavi zelja, pa o vodometih z umetniškimi skulpturani, pa o še celi vrsti imenitnih stvari, ki bi zelo oplemenitile že tako imenitno smreko sredi banovine.
Ko so razprave potekale najinetenzivneje je kot strela z jasnega udarilo: »Smreka postaja rjava in izgublja svoje iglovje!«
Poklicali so vse naimenitnejše strokovnjake, najuglednejše specialiste, še alternativcev so se poslužili. A smreka je bila vedno bolj uboga, vedno bolj gola in vedno bolj se je nevarno nagibala na najimentnejši »plac« v celi banovini.
Najimenitnejši so žalostno opazovali in vzdihovali. Marsikateremu se je utrnila bridka solza, a pomagalo ni. Revica je začela kazati suhe rjave vejice in prav nič več ni kazalo na njeno imenitnost in lepoto.
Ko se cvet banovine sestane in odloči: »Smreka mora rasti!« se zasliši le enkraten še »POK«, cvet banovine pa, ko je ugotovil, da je smreka podlegla bremenu, enotno v jok.
So med jokom in stokom enotno sklenili, da si je smreka za svoj propad čisto sama kriva, saj ni ubogala sklepov cveta, ko je bila še živa.

Zapis je v celoti fiktiven.

Mag.Armida Bavec

 

 

 
pristop.jpg
© 2014 Domača stran Loška-dolina.Net
Joomla! is Free Software released under the GNU/GPL License.