V Loški dolini imamo to kar želimo. Ampak ali imamo tudi to kar potrebujemo? Na to vprašanje si že težje odgovorimo. Ali potrebujemo asfalt že na vsakem »kolovozu«? Da in ne. Ali potrebujemo »kandelaber« na vsakih 20 m? Da in ne. Ali potrebujemo internetno povezavo s svetom? Da in ne. Ali potrebujemo razvoj industrije? Da in ne. Ali potrebujemo razvoj turizma? Da in ne. In še veliko je »da-nejevskih« odgovorov. Na vsako vprašanje imamo lahko takšen odgovor, če nimamo vizije o tem kaj želimo doseči.

In kaj pravzaprav pomeni vizionarstvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: vizionar - kdor je sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarji razvoja človeške družbe.
Bere se malček čudno, kaj ne? Kot bi govorili o kakšnih »čirulačarulah« današnjega sveta, ko vsi nekaj govorijo, obljubljajo, gradijo svoje gradove v oblakih na boječnosti pred neznanim, ko vsi nekaj bi, pa ne vedo še kaj bi to bilo in se vsi ti največkrat najdejo na skupnem imenovalcu- kako bi, da nebi.
Večino ljudi to strašansko nervira, a kljub temu, vdani v usodo, družno peljejo ta voz po liniji najmanjšega odpora in se vdajajo malodušju in sprijaznenosti z »lastno usodo«, ki si jo , mimogrede, kroji vsak posameznik v odvisnosti njegove odzivnosti do dogodkov zunanje stvarnosti. In kaj je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika malodušje : malodušje - stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja.
In vedno bolj sem prepričana, da se je to notranje zaviralo razvoja zažrlo v vse pore življenja v naših krajih. To je rak sodobne družbe, ki žal razjeda tudi našo skupnost. Olje na ogenj temu stanju pa priliva zaplotništvo, škodoželjnost in medsebojna zavist, ki poskuša v kali zatreti še tako majhen poskus posameznika, da spremeni duhovno vzdušje v okolju in razgiba razmišljanje o tem KDO SMO, KAJ IMAMO, KAJ IN ZAKAJ ŽELIMO TO DOSEČI.
Vendar še vedno verjamem, da v naših krajih obstajamo somišljeniki in še ni vse izgubljeno. Če oblikujemo zdravo jedro pozitivno mislečih ljudi (pri čemer je popolnoma nepomembna politična opredelitev, verska, rasna, spolna ali karšnakoli že pripadnost), ki so sposobni s svojim pozitivnim pristopom, želijo boljše in še posebej pa kakovostnejše bivanje nas in naših zanamcev ter so sposobni sočloveka in njegove predloge obravnavati kot enakega med enakimi, potem imamo »srce«, ki bo lahko tudi neodvisno od občinskih struktur pognalo kolesje v razvojni smeri. Pričakuje se lahko pritiske (prikrite in odkrite osebne grožnje, obrekovanja, podtikanja itd) iz smeri, ki jim takšna razmišljanja ne ustrezajo, vendar je opazovalcu jasno, da je to le poskus braniti svoj v rutino vpet »vrtiček«, ki ne dopušča kolobarjenja in s tem »večjega in kakovostnejšega pridelka«, kar pa pomeni seveda več dela.
In zdaj še odgovori na začetna vprašanja.
Ampak ali imamo tudi to kar potrebujemo? Ne, ker želimo veliko manj kot dejansko potrebujemo.
Ali potrebujemo asfalt že na vsakem »kolovozu«? Ko dobimo odgovore na vprašanja KAJ IMAMO, KAJ IN ZAKAJ ŽELIMO TO DOSEČI potem bomo imeli odgovor tudi na to vprašanje. Vendar pa je zanimiva informacija, da ponekod (v razvitejših delih Evrope), kjer imajo jasen CILJ svoj razvoj graditi na zdravem okolju, neokrnjeni naravi, ekološkem kmetijstvu, turizmu na kmetiji in trženju naravnih danosti, asfaltne prevleke celo odstranjujejo.
Ali potrebujemo »kandelaber« na vsakih 20 m? Ponovno, moramo ugotoviti KAJ IN ZAKAJ želimo ta cilj doseči in vedeli bomo, če na 100 m ceste zadostujeta dve cestni svetilki, ki oddajata »prikrito« svetlobo, ki ne moti ljudi in ostalega življa, cesta pa je še vedno v obrisih dovolj vidna, ali morajo biti najmanj štiri svetilke, ki razsvetlijo cesto in vso okolico tako, kot bi želeli , da imajo NATO-va letala našo dolino v svojih kartah vrisano za orientacijsko točko, ko letijo čez Slovenijo.
Ali potrebujemo internetno povezavo s svetom? In spet smo pri odgovorih na vprašanja KAJ in ZAKAJ to potrebujemo. Če bomo razvijali turizem je nujnost, sicer pa bomo interenet (če ga nimamo že sedaj) potrebovali mi sami, ko bomo v vlogah dedkov in babic preko interneta komunicirali s svojimi vnuki, ki bodo s svojimi starši (našimi otroki) živeli v zdravih okoljih in krajih, ki jim bodo nudili, kar jim mi nismo znali zagotoviti.
Ali potrebujemo razvoj industrije? Ali potrebujemo razvoj turizma? Vse je stvar vizije, medčloveškega sodelovanja in potreb, če ne nas pa naših zanamcev. Vendar še enkrat- pogoje za kakovost bivanja naših otrok moramo pripraviti mi sami, ne država, ne Evropa, ne cel svet. Mi sami smo odgovorni in dolžni družno strniti vrste in stopiti prvi korak na poti razvoja.
Naj bo to samo razmišljanje osebe, ki želi domačim krajem vse dobro in je pripravljena biti v delčku »srca«, ki bo našlo odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja in pognalo razvoj naših krajev za naše otroke.

Mag.Armida Bavec