TRIGLAV 13.8.2000

Štartali smo v zgodnjih jutranjih urah. V Krmi smo parkirali jeklene konjičke, si oprtali težke nahrbtnike in se okrog osme ure veselo odpravili na pešpot proti našemu cilju. Za ta, predhodno skrbno načrtovani, podvig smo si vzeli dva dni časa. Tako smo si lahko v miru vzeli čas za počitek, si ob hoji ogledali zanimivosti in z svojimi močmi nismo pretiravali ali preizkušali naše mej vzdržljivosti, saj je bilo naše potepanje za nekatere precej zahtevno.

Po dobrih petih urah hoje navkreber smo končno zagledali Kredarico, koder se je videla koča, za njo pa je bil s soncem obsijan Triglav, do koder smo morali priti še isti dan. V koči smo odložili vso prtljago, vzeli le najnujnejše pripomočke in se psihično pripravili še za končni finiš. Verjetno je vsakega izmed nas malo stisnilo pri srcu, ko je pogledal proti vrhu in se zavedal, kaj ga še čaka- strma kozja pot in v stene pritrjeni varovalni klini. Vendar se zaradi profesionalnega vodstva enega od takratnih članov in skupinske vztrajnosti, da gremo vsi in skupaj na vrh, ni nihče odločil, da počaka sicer na varnem v koči. Večina nas je morala dati skozi nekaj »krstnih« bolečin v objemu Aljaževega stolpa. Da pa Triglava ne bomo nikoli pozabili, so nam lahko v dodaten spomin kuhane hrenovke in odlična gobova juha- pripravljeno na samem vrhu v čutari s pomočjo plinske bombice. Sledila je vrnitev v kočo, kjer smo prespali, prej pa preživeli prijetne urice ob kartanju in klepetanju. Zbudili smo se v lep sončen dan in se zavedali, da se moramo žal že vrniti domov. Vsem pa nam je prijal postanek na Bledu, kjer smo skočili v jezero in se prijetno osvežili, kosilo pa nam je vrnilo že popuščajoče moči. Ostal nam bo v skupnem trajnem spominu in upajmo, da gremo skupaj še kdaj.