TRADICIONALNI POHOD NA SNEŽNIK

Sedaj je že utečena praksa, da vsako leto v primeru lepega vremena, zadnji vikend v juniju ŠRD Snežnik-Kozarišče organizira tradicionalni pohod, katerega se udeleži večina članov s svojimi družinami in je tako vsako leto množično obiskan. Organizatorji se za tako številčen obisk dobro pripravimo in poskrbimo vse potrebno za jedačo in pijačo. Izberemo tudi primeren kraj v naravi, kjer se po osvojenem podvigu odvija prijetno društveno druženje in kamor so povabljeni tudi ostali člani, kateri se niso odločili za pohod. Vsak član posebej pa po svoje prispeva svoj delež, da je za dobro voljo vedno poskrbljeno.

Vsak naslednji pohod je drugačen od prejšnjega. Tako si marsikdo prikroji svoj tempo in traso pohoda, nekateri se enkrat na vrh odpravijo peš, če premorejo veliko kondicije pa kar s kolesom. Vsem skupaj pa je vedno enak cilj- priti na vrh Snežnika in za arhiv ujeti skupnega ptička v objektiv fotoaparata in pogledati na domačo Loško dolino z višje perspektive v različnih vremenskih razmerah. Sledi sestop iz samega vrha in nadaljevanje sobotnega športnega popoldneva na izbranem in raznolikem kraju, primernem za piknik v naravi in društvena tekmovanja v različnem programu športno rekreativnih iger. Z napisanimi besedami naše obiskovalke pohoda, bi radi predstavili enega od naših pohodov:

» Zgodaj zjutraj smo se zbrali na nogometnem igrišču v Kozariščah. Od tu smo se odpeljali preko Leskove doline do Gašperjevega hriba. Vsak je v sebi nosil radostno pričakovanje, željo po družabnosti, odkrivanju novega in neznanega v naravi. Bilo me je malce strah, da bom težko prišla na vrh, saj že dolgo pred tem nisem bila v hribih.

Pisana druščina se je zbrala in okrog osme ure smo se podali navkreber. Prvi vzpon je bil strm in dokaj dolg- hodili smo po gozdu. Zrak je bil čudovit, svež in je obnavljal hribovcem utrujenega duha. Z vremenom smo imeli srečo, saj je bilo prijetno hladno. Mnogi so tožili, da to noč niso mogli spati, kar je bila najbrž zasluga bližajoče se polne lune. Po vzponu se je pogled kmalu zlagoma odprl-pod nami smo zagledali morje iglastih gozdov, pogorje Gorskega Kotarja, nad nami pa se je ponosno zarisal veličastni Snežnik. Opazili smo, da gozd polčasi prehaja v rušje. Gozdna meja je postala lepo vidna. Našim očem se je razkošno razkazovalo vse več gorskih cvetov- majcene planike, risi nežnih kranjskih lilij, ki so bile prav zdaj v polnem cvetenju, gorski kosmatinec, svišč, rododendron, nešteto raznih vrst zvončnic, orlice… Čudili smo se tej lepoti in postajali vse bolj veseli, čeprav nas je na koncu čakal še en malo naporen vzpon. Po melišču- po krušljivem kamenju in štrlečih koreninah- smo se počasi prebijali do tja, od koder se ni več dalo navzgor. Občutki na vrhu Snežnika so bili lepi, pozabljen je bil znoj in močno bitje srca. Radovednim očem se je razkril čudoviti svet, odprt na vse strani. Na misel so mi prišli Župančičevi verzi: ¨Predaj se vetru. Naj gre kamor hoče. Naj srce se navriska in izjoče! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran…¨Ker je močno pihalo, smo se šli ogret v kočo. Po vročem čaju ¨z zabelo¨smo si napisali kartice in se šli slikat. Odpravili smo se nazaj v dolino. Ob zbijanju šal, vriskanju in veseli družbi je pot navzdol hitro minila.«