ŠRD Snežnik-Kozarišče osvojil Krn - 2005

Bližal se je podaljšan vikend, za mnoge dela prosti trije dnevi, katerim je botroval petkov praznik, 15. avgust, tako je sledila sobota in praznična nedelja, vse kot nalašč za maksimalen izkoristek morebitnega prostega časa.

Člani našega športno rekreativnega društva smo ga preživeli aktivno, predvsem pa športno. Odpravili smo se na Krn. Kljub letošnji trajajoči vročini in številnim sončnim dnem pa nam naša dolgo načrtovana odprava v visokogorje sprva zaradi poslabšanja vremena in slabe gorske napovedi skorajda ni uspela. Zavedali smo se, da je razmere v gorah jemati resno, zato raje nismo tvegali.

Ob tem je verjetno vsem znan rek: " gore niso nore ampak nor je tisti, ki gre gor ", zato previdnost nikoli ni odveč. Večina nas je nestrpno spremljala vremenske obete, saj je bila sprememba zgolj prehodne narave tako smo čakali na ugodno napoved za štart. In ta je bil za petindvajsetčlansko skupino naslednji dan, v soboto, ob šesti uri zjutraj iz Kozarišč. Pot nas je peljala mimo Planine, Idrije, v Kobaridu smo naredili prvi postanek, da smo se zdaj že povsem zbujeni zbrali na kupu in se osvežili v težko pričakovanem rahlo hladnem jutru in spet sedli v jeklene konjičke in nadaljevali preko Tolmina, Bovca do Lepene, kjer smo pri Domu Klementa Juga pustili avtomobile in z ustrezno opremo začeli našo pešpot. Prvi del srednje zahtevne poti, primerne tudi za starejše in otroke, se je po dobrih dveh urah in pol hoje končal pri našem prvem cilju, Krnskem jezeru. Do tu je naša skupina prišla v celoti, tu smo naredili daljši postanek, rezerviral bivak in si ogledali gorsko jezero in ugibali za katerim vrhom se skriva naš glavni cilj- Krn (višinska razlika Lepena 690m- Krn 2245m). Za nadaljevanje zahtevnejše poti se nismo odločili ravno vsi, bili pa smo v večini in osvojili zadani glavni cilj. Najhitrejši je skorajda pritekel na vrh v uri in petinštirideset minut, druga dva sta stala na njem po dveh urah, ostali smo se začeli zbirati minute za tem. Končno pa smo skupinsko "ujeli ptička" ( slike v tem trenutku ,žal, še ni) in uživali v gorskem zraku in čudovitem razgledu na sosednje vrhove, kateri so znani predvsem iz zgodovine soške fronte med leti 1915-1917, ostanki krvavih bik pa so vidni še danes. Razgled v lepem sončnem vremenu so nam polepšala še jadralna letala in jadralni padalci, ki so obletavali vrh in na trenutke prevzeli vso našo pozornost in nam pognali kanček strahu s svojo bližino nad našimi glavami a je bila k sreči to le senca kril, saj sem prepričana, da je znanje in spretnost njihova vrlina. Po spustu z vrha smo se nekateri po napornem dnevu skorajda sedemurne hoje osvežili v prijetno hladnem jezeru, ki nam je povrnil moči in človek se je po tem počutil kot prerojen. Sledil je prijeten večer v dobri družbi, kjer smo klepetali pozno v noč, se skupaj veselili in bili židane volje ob trenutkih in doživetjih, ki so nas ponovno povezali med seboj- in to je veliko, za marsikoga v današnjih čedalje bolj odtujenih, stresnih in obremenjenih časih, tudi najbolj pomembno. Prijetno utrujeni smo legli na ležišča in z nasmeškom na obrazu zaspali v nevsakdanjem gorskem vzdušju nočnega počitka. In tu je bil že nov dan, ki smo ga pričeli zgodaj zjutraj in se odpravili na pot do naših avtomobilov, ki so nas počakali na že razgretem soncu, saj se je vremenska napoved uresničila in lepo vreme je privabilo veliko večje število ljubiteljev gora, ki smo jih srečevali ob naši vrnitvi. Sledil je še skok v Kobarid in ogled muzeja vojne zgodovine soške fronte, kjer smo sedaj še toliko bolj podoživljali preživeto zgodovino gore preminulih vojakov kot Krn imenujejo različni avtorji v številni obstoječi literaturi. Potem pa smo se srečno vrnili v našo Loško Dolino.

Za konec pa velja povabilo vsem, ki bi se radi udeležili že tradicionalnega vsakoletnega pohoda v gore, ki ga je društvo letos organiziralo že tretjič, vsakič z zastavljenimi drugačnimi cilji. Vabilo velja tudi za vse ostale aktivnosti, ki jih organizira društvo čez celo leto o katerih ste lahko obveščeni preko lokalne kabelske televizije in obvestil na oglasni deski v Kozariščah ter občasnem javljanju v našem lokalnem časopisu Obrh.

Športni pozdrav vsem!
Martina Baraga