Ko govorimo na Notranjskem o polhu, mislimo izključno na t.i. navadnega polha ali gozdnega polha. Navadni polh živi v gozdnih mešanih sestojih (bukev, hrast, jelka, smreka, beli gaber) v polšnah in duplih. Odrasla žival (ložanje mu pravimo ta stari) je dolga od 16 do 18 cm, rep pa meri od 13 do 15 cm, tehta do 0,50 kg. Kožuh ima zgoraj pepelnasto siv s črnkastom rjavim nadihom, po bokih je rjavkasto siv in spodaj mlečno bel. Košati, dvoredno dlakavi rep je zgoraj modrikasto siv, spodaj pa ima belo vzdolžno črto. Po ustnem izročilu starih polharjev, polh živi povprečno od 5 do 7 let. Je glodalec, nočni potepuh, ki se enako dobro znajde tako na tleh kot na drevju, vendar je predvsem plezalec, ki v nevarnosti beži na drevo.

Leta 1766 je bil navaden polh prvič znanstveno veljavno poimenovan. Navadni polh je tudi edina vrsta sesalca, katere znanstveno poimenovanje temelji na primerku z ozemlja Slovenije.

Živali vstajajo iz zimskega spanja konec aprila in maja ter na začetku junija. Prvi vsanejo vedno samci, od srede maja jim postopoma slede samice in nato mladi.

Polhi živijo v skupinah, najsi bo to v polšnjah ali duplih. V suhih poletnih dneh tudi spijo v praznih veveričjih gnezdih, v gnezdih šoj in drugih večjih ptic. V vročini se živali zavlečejo tudi pod korenine dreves. V polšnjah živi ena pa tudi več družin, kar se vidi pri jesenskem lovu. V duplih pa samo samica z mladiči. Samci pa so samotarji, zlasti stari. Hranijo se predvsem z gozdnimi semeni in sadeži. Najraje imajo bukov žir, lešnike in gabrovico (plod belega gabra), hrastov žir in jelkovo ter smrekovo seme pa jedo le v sili.

Kadar bukev obilno semeni, je tako imenovana polšja letina. Znano je, da se polh razmnožuje samo v letih ko plodi bukev. Nekakšna čudna, ljudem, tudi znanstvenikom neznana znaminja jim že na začetku pomladi (maja in junija) sporoči, da bukev ne bo plodila in da zato ne bo ugodnih razmer za življenje in preživetje novega naraščaja. Uravnavanje razmnoževanja v skladu z dogajanji v naravi je samo ena izmed številnih zanimivosti povezanih z navadnim polhom, ki velja za slovensko posebnost in ki v marsičem pomeni del slovenske identitete.

Ko se polhi zredijo se odpravijo na zimsko spanje. Najprej samci, nato samice in nazadnje mladiči. Mladiči morajo najprej zrasti, da lahko začnejo kopičiti zaloge, se pravi tolščo za zimsko spanje.  

Polh v naravi koti mladiče samo enkrat na leto. Svoje razmnoževanje prilagaja letnim razmeram. Mladi polhi se osamosvojijo ko so stari mesec dni. Iz gnezda pridejo konec avgusta ali v začetku septembra, torej v času ko je na voljo dovolj žira in želoda.

Polšji rod ima mnogo sovražnikov. To so predvsem sove, kune, hermelin, podlasica, dihur, divja mačka in človek. Prva pričevanja o lovu na polhe in njihovem uživanju segajo v leto 1240. Polšji lov tlačanov pa se prvič omenja za Senožeče leta 1460. Polšji lov je bil za kranjskega tlačana pomemben vir beljakovin, maščob in postranskega zaslužka od prodaje kožic, zato ne preseneča, da je bil vse do odprave tlačanstva 1848 obdavčen.

V naših krajih ima lov na polhe bogato zgodovino in tradicijo. Navadno lovimo polhe na več načinov in sicer; lov v duplih (duplanje), lov na kamnite plošče (škrli), lov pri polšnjah in lov na pasti po drvju. Lov na škrli je zelo star in primitiven, tako da se danes ne uporablja več.  

Tradicionalni lov na polhe se začne v Mihaelovem tednu, nekaj dni pred Sv. Mihaelom (29. septembra) ali po njem. Tudi v skladu z veljavno evropsko prakso se lov začne 25. septembra in konča 15. novembra. Ob koncu septembra je meso polhov že okusno, stari samci pa imajo že zimsko dlako. Lovimo na več načinov. Polhar pasti nastavi lahko že popoldne, pobrat pa jih pride drugo jutro. Navadno pa nastavi zvečer, z lučjo še enkrat pregleda stave in polšne nato pa gre domov spat in se vrne zjutraj. Najprivlačnejši pa je gotovo nočni lov enega polharja, dveh ali pa skupine s škrincami, lisicami in pehki.

Razlogi za lov na polha so nekako trije. Prvi razlog smo že omenili. Iz tega prehranskega razloga pa se je skozi stoletja razvila tudi tradicija in lovska strast. V novejšem času pa se pojavlja oblika lova, ki jo lahko označimo za "luksuzni lov".

Na lov gre polhar sam ali v skupini. Najprej si ogleda teren, zlasti če je v tem gozdu prvič in nato naseka prekle (lajtre). Polhar ki je v neznanem gozdi nastavil od 50 do 60 pasti, je moral polagati po tleh jelkove ali smrekove vejice približno na vsake pol metra, in to od stave do stave, da ponoči ni zašel, ko je šel pregledat stave in polšne. Po "ostezenju" je bilo potrebno nastaviti pasti nato pa pripraviti polharski ogenj. Pred samo postavitvijo pasti je potrebno temeljito pregledati vsako stavo oziroma mesto kamor obesiš past, da ne bi visela vso noč zaman. Tega znanja ni moč kupiti, pridobiš pa si ga, če od rane mladosti nabiraš praktičnih izkušenj in poslušaš nasvete starih sposobnih polharjev. 

Od trenutka ko se znoči, v oktobru približno ob 17.30 uri pa do 19.00 ure, si je polhar malo odpočil, če pa je našel ali poznal kaj polšen, pa je sedel pred njimi ali počasi prehajal od ene do druge. Okrog sedme ure zvečer se začno polhi loviti. Takrat je treba prvič pregledati pasti. Že v mraku se vidi oziroma sliši koliko je polhov tam okli in temu je potrebno prilagoditi število obhodov. Če je dober ulov mora polhar obiti stave vsaj trikrat. Če ima nastavljenih od 40 do 50 pasti to pomeni približno dve uri na obhod.

Ko prinesemo ujete polhe iz gozda...