Razsežni notranjski gozdovi, ki od vseh strani oklepajo Loško dolino, so od nekdaj sloveli po divjadi, posebno gozdovi snežniško-javorniškega pogorja - največje strnjene gozdnate pokrajine v Sloveniji. Že Janez Valvasor je zapisal v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske: "Znamenito pa je, da na Kranjskem uplenjajo jelene, medvede in merjasce, tako težke in velike, da se z divjadjo drugih pokrajin rimskega cesarstva in Češkega niti primerjati ne morejo." To trditev še danes dokazujeta ohranjeni rogovji iz snežniškega gradu, leta 1850 uplenjenih jelenov. Eno izmed njiju, ki tehta 10,5 kg, je uplenil grof Lichtenberg z okna gradu, drugo, 11,7 kg težko, pa nadgozdar Brunner na Medjem lazu. Tako močni jeleni niso bili poslej nikoli več uplenjeni, ne v teh krajih ne drugod v Sloveniji (Vir:Notranjski list I).

Po marčni revoluciji leta 1848, ki je prinesla zemljiško odvezo in osebno svobodo, so se začeli za divjad težki časi. Podložniki, ki dotlej niso imeli pravice do lova, so začeli loviti. Kot poroča kronist Schollmajer, so prebivalci Loške doline, Poljan, Babnega polja in Prezida tja do leta 1865 prirejali pogone, na katerih je včasih v enem dnevu padlo po 26 glav jelenjadi. Meso so za smešno ceno nosili naprodaj tudi v Postojno in Ljubljano. Ves ta čas so kmetje in graščinski med seboj tekmovali, kdo bo zase več uplenil. Tako je leta 1865 na Bičkih lazih padel zadnji rukajoči jelen, okrog leta 1875 pa so sledili le še posamezne jelene. Takrat pa je iz teh gozdov izginil tudi ris. 

Ko so se lovske razmere po razmejitvi med veleposestniško in kmečko posestjo in po uvedbi zakupnega sistema lova v letu 1870 umirile, se je v graščinskih gozdovih pričelo načrtno gospodarjenje z gozdom in divjadjo. Že takrat, ko so medveda drugod še zatirali kot "roparja", so ga v graščinskem lovišču zavarovali. To nam ga je ohranilo do danes, čeprav so ga sosednji zakupniki še lovili in od leta 1879 do 1889 uplenili kar 10 medvedov. Ker pa takrat tudi v graščinskem lovišču še niso vedeli, da so naravi in vrstam divjadi, ki so jim plen, potrebni mesojedi, šo še vedno brezobzirno zatirali volka, ki pa je nenehno dotekal z juga ter ga zato niso mogli uničiti. V letih 1879 do 1889 so na snežniškem veleposestvu uplenili 16 volkov, 27 divjih mačk, 369 lisic in 110 kun.

Redni odstrel jelenjadi v lovišču snežniške graščine se je pričel leta 1910, z odstrelom prvega rukajočega jelena po letu 1865 - dvanajsteraka, ki je imel ob 112 do 115 cm dolgih vejah kar 8,5 kg težko rogovje. Od leta 1910 do 1941 so v lovišču uplenili 324 jelenov.

Med drugo svetovno vojno divjad po notranjskih gozdovih ni utrpela pretiranih izgub. Po vojni pa so se, predvsem v letu 1946, začeli na Notranjskem ustanavljati lovske družine, ki še danes v okviru lovske zveze skrbijo za divjad in zverjad v teh gozdovih.

V današnjem času pa poleg jelenjadi in srnjadi v okoliških gozdovih še vedno lahko srečamo tudi ostale tradicionalne prebivalce teh gozdov. Zaradi strnjenih iglastih gozdov in mrzlih zim z visokim snegom divjih prašičev ni dosti. Take razmere pa vsekakor ugajajo gamsu. Okrog vrha Snežnika se sprehaja tudi do šestdeset glav. Medved, ki je tu živel že od nekdaj, pa je postal v zadnjih letih še številčnejši.

Zanimivo je, da je ris, ki so ga leta 1973 znova naselili pri Trnovcu na Kočevskem, razmeroma kmalu pojavil v svoji prvotni domovini na Notranjskem. Verjetno lahko upamo, da bo ta največja evropska mačka zopet zaživela na Notranjskem, od koder je bila v 19. stoletju pregnana. Njene sorodnice divje mačke pa na Notranjskem ni nikoli zmanjkalo. Tudi lisica je stalna prebivalka naših gozdov in jih je toliko, da jih morajo od časa do časarazredčiti garje.

Izmed gozdne divjadi je v zadnjih desetletjih nazadoval samo divji petelin. Zaradi znatnejših nadmorskih višin, pretežne pokritosti s strnjenim gozdom in razmeroma ostre klime na Notranjskem nikoli ni bilo veliko male poljske divjadi. Polska jerebica je že izginila in tudi prepelic skoraj ni več. Tudi poljski zajec postaja iz leta v leto redkejši.