Menu Vsebina
Advertisement
 
Kulinarika

je kljub skromni zemlji in razmeroma ostremu podnebju pestra in premore nekaj samosvojih jedi. Krompir je bil tu poleg pšenice, ječmena, ovsa, koruze, fižola, prosa, ajde, zelja, pese, repe, kavre in korenja stoletja pogosta in zanesljiva poljščina, zato ima tudi v prehrani pomembno mesto. Sedaj redko kuhajo zaroštan krompir, v oblicah in v župi krompir ali krompirjeve žgance, pač pa krompir še vedno nastopa v kombinacijah s kislim zeljem in repo, kavro in ješprenjem in kot priloga h mesninam ali celo v pecivu. Nekdaj so tu veliko redili prašiče in govejo živino, zato so poleg svinjskega mesa in masti redno uživali mleko in mlečne jedi. Skoraj pozabljeni so že žmitki, skuta iz kuhanega kislega mleka in štruklji ali zavitki iz njih.

Polhova rižotaLoška dolina je znana po lovu na polhe in polhovih jedeh – največkrat je bila to juha, obara ali pečenka. Veliko lažje dostopna pa je kavra, suhomesna ali vsaj dobro z ocvirki zabeljena enolončnica iz rumene kolerabe, fižola in krompirja z dodatkom korenja in začimb, ki so jo včasih skuhali v peči ali na ognjišču. V času kolin so tukajšnja posebnost bele klobase iz kuhanih svinjskih jeter, riža in /ali prosene kaše, ocvirkov, mesa in začimb, čeprav znajo domačini na svoj način pripraviti tudi mnogo drugih okusnih mesnih izdelkov: krvavice, kožarice, pljučnate klobase, mesene klobase, pancete, salame, da o kračah in šunkah niti ne govorimo.
Makunčov kruh, narejen iz moke posušenih plodov drevesa mokovnika, tukaj imenovanega makunca, živi le še v spominih, čeprav je včasih revnejšim prebivalcem kar učinkovito pomagal preganjati lakoto, prav kakor gobe in še kaj drugega iz gozdov. Zakonito ali ne je bila tudi divjačina v teh krajih od nekdaj pogosto na jedilniku, mikavne pa so bile tudi ribe, zlasti postrvi, ki jih zdaj tudi gojijo.
ŽlikrofiZa razliko od bolj znanih žlikrofov kuhamo v Loški dolini žinkrofe – zares okusne in nasitne s precvrto suho klobaso in jajcem nadevane cmoke.
Domače sadje, ki so ga stoletja bolj ali manj zanesljivo dajali slikoviti stari sadovnjaki ob domačijah, je bilo pomemben vir prehrane in so ga v značinih sušilnicah - »pajštebah« - nasušili tudi za leto vnaprej ali pa ga skuhali v dobra domača žganja – hruškovec, slivovec ali mešani sadjevec. Včasih so sadje zamesili tudi v kruh ali zavitek, drugič pa skuhali češpljev, tudi hruškov mlečni riž ali češpljevo kašo.

Za praznike in večja dela je bilo vnaprej predvideno, kaj se bo jedlo, kajti: »Vsak gudek ima svoj udek!« Za miklavža so spekli parkeljne, o božiču župnek, otrokom pa golobice, za mali pustek ali debeli četrtek obvezno kaj mesnega kajti takrat »tič tiča ujé, samo, da meso jé«. Na pustani torek so skuhali svinjsko glavo in ocvrli »tašce«, za veliko noč pripravili pirhe, potico, pogačo ali kolač, skuhali šunko ali nadevan želodec. Porodnica je tudi dobila pogačo ali belo štruco, kurjo juho z mesom in vino, kosci suho meso, ajdove žgance in kislo zelje, mlatiči in žanjice pa v zahvalo za delo še o vseh svetih »prejšce« – hlebec kruha iz nove moke.

ObaraOdnos do hrane je bil zelo spoštljiv, ker so ljudje večkrat okusili lakoto. Zato so tudi v Loški dolini učili otroke: »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!« Že čisto majhne so naučili, da so, kadar so dobili svoj včasih skromno odmerjeni kos kruha, sklenili ročice kakor k molitvi in rekli: »Čast Bugca!«
Morda so si ljudje teh krajev res za tolažbo v času lakote, kot trdijo nekateri, izmišljali in pripovedovali zgodbe o požrešnih bogatih kmetih, ki so zajedli svoj grunt na samih štrukljih ali o groficah, ki so v svoji preobjedenosti zapravile grad ali celo devet gradov, ker so hotele jesti le pečene piščančje kožice ali kurje jezike. Neješčim otrokom pa so povedali zgodbo o izbirčni Metki, ki so jo pustili lačno, vse dokler ji ni zadišal postan ješprenjček na peči...

 
Inspired by made your web.com