MILAN LAH (1913–1999), generalmajor je bil sin liberalnega in domoljubnega upravnika pošte v Ložu. Po končani gimnaziji je uspel priti na Vojno Akademijo v stari Jugoslaviji. Ko jo je, končal je služboval kot podporočnik na Reki v planinski enoti in ker je bil zelo nadarjen za oficirja, je kmalu napredoval v poročnika. Ob začetku 2. svetovne vojne je takoj šel v partizane in zelo energično zagovarjal misel, da je prišel čas boja proti okupatorju in za osvoboditev dežele in ne čas čakanja in taktiziranja. Bil je dober in vpliven govornik, neomajen v svojem prepričanju. Zaradi svojega vojaškega znanja je bil poslan na Vrhovni štab NOV in POJ, konec vojne je dočakal s činom polkovnika Titove zavezniške armade. Potem je bil ves čas v JLA, postal je general in okoli leta 1965 načelnik štaba mesta Beograda, še pred tem pa je delal v generalštabu in bil profesor na Višji vojni akademiji v Beogradu kot predavatelj vojaških ved.
Pokopan je v rodnem Ložu.

JOŽE UDOVIČ ( 1912 – 1986) veliki slovenski pesnik in prevajalec, je del svoje mladosti preživel v Ložu. Rojen je bil v Cerknici na Taboru, v težki mladosti, ko je preživel svetovno vojno, izgubil mater in brata, pa se je z očetom, ki si je tu ustvaril novo družino, preselil v Lož,. Šolal se je na škofijski gimnaziji v Št.Vidu in že takrat objavljal v raznih dijaških glasilih, po maturi pa se je vpisal na slavistiko in študij zaključil leta 1940. Sodeloval je z revijo Dom in svet, kjer je spoznal Kocbeka. Ob izbruhu vojne se pridruži odporu zoper okupatorja; februarja 1942 so ga že aretirali in odvedli v taborišče. Proti koncu maja 1943 se je vrnil v Ljubljano, po kapitulaciji Italije pa odšel na Rog, se pozneje udeležil Kočevskega zbora in nato z Loško brigado poldrugi mesec trajajočega pohoda, polnega trpljenja, groze, nasilja in smrti.

FANIKA ŠKRBEC- ČRNUGELJ ( 1925 – 1998) iz Podcerkve, je bila rojena v Danah v Loški dolini. Leta 1941 se je pridružila Osvobodilni fronti in odšla v partizane, kjer je kmalu postala komandirka znamenite Ženske partizanske čete v Loškem odredu. S prostovoljkami te čete je šla na Primorsko, dva meseca pred osvoboditvijo pa je bila ujeta in odpeljana v nemško taborišče Ravensbrück.
Po vojni je opravljala nekaj pomembnih funkcij, svoje delo pa je posvetila vzgoji otrok in zanj, predvsem za študij in pisanje o pedagoških prijemih pri najmlajših, dobila naziv pedagoški svetnik. Bila je članica skupin, ki so pisale učbenike, pisala pa je tudi strokovne razprave in delovala kot šolski nadzornik. Nazadnje je bila v službi v Ljubljani, kjer je tudi zaključila svojo poklicno pot.
Na družino in sodelavce je prenašala duha rodoljubja in socialne pravičnosti, v kakršnem je dosledno živela tudi sama. Umrla je na Golniku, pokopana pa je v Ljubljani na Žalah.

VINKO ŠUMRADA RADOŠ (1916–1990) je bil rojen v Podgori kot zadnji od petih otrok. Končal je meščansko šolo in se v Trbovljah izučil za trgovino. Delal je nekaj časa v gozdu in se potem zaposlil v Špetnakovi trgovini v Markovcu. Ker je bil vešč pisarniškega poslovanja, je pozneje dobil službo v štabu za gradnjo obrambne linije, tako da je kapitulacijo stare Jugoslavije dočakal v uradu v Cerknici. Od začetka vojne je deloval v odporu, kmalu pa je odšel v partizane. Tam je dobil partizansko ime Radoš. Do kapitulacije je bil komisar Gradnikove brigade, potem je šel na Primorsko in v ilegalo v Trst, kjer je pod vodstvom Martina Greifa pomagal organizirati 10.000 oboroženih mož za aprilsko revolucijo. Po vojni je bil major in postal okrožni sekretar v Mariboru, kjer je spoznal prvo ženo in si ustvaril družino. Vinko Šumrada je bil potem poslanec, minister za mline in žage, nazadnje pa je delal v podjetju Žito Ljubljana.
Pisati začel med ofenzivo, ko ga je pretresla tragedija družine v Viševku. Pisal je vso vojno in nekaj tudi po njej. V knjigi so njegove pesmi izšle leta 1967 kot zbirka Ulaka, ki je doživela razširjen ponatis 1972. V njih občuteno opisuje vojne dogodke in vtise.