MARIČKA ŽNIDARŠIČ ( 1914–1986) ljudska pesnica in publicistka je bila rojena v Starem trgu, potem ko je njen oče odšel na vojsko in se ni nikoli vrnil. Živela je v Ljubljani in Starem trgu, pokopana je v Podcerkvi.

Že pred vojno je pisala v Vigred, ženski katoliški mesečnik. Iz prvih pesmi zveni predvsem zaverovanost v mrtvega očeta, a tudi v Snežnik, ki je pesnici nekakšen nadomestni oče. Rada je pela, deklamirala in brala; meščansko šolo je opravila z izpiti, želela pa si je na učiteljišče. Še zelo mlada je doživela bridko ljubezensko razočaranje, ki jo je potisnilo v desetletno samevanje in branje. V pesmih se takrat Notranjska odraža kot njen svet - revna, skromna, skalna. Pomembno poznanstvo z dr. Bogomirom Magajno, zdravnikom, pisateljem in poznejšim partizanom, jo tedaj vzpodbuja, vzgaja in tolaži.

Veliki slovenski pesnik, dramatik in prevajalec OTON ŽUPANČIČ (1878–1949) se je v letih 1933/34 po posredovanju pesnice Lili Novy zatekel iz hrupnega in obremenjujočega ljubljanskega življenja v mirno in tiho Koča vas. Loško dolino je zelo vzljubil, saj je v njej oživela Župančičeva muza in je po daljšem premolku začel spet pesniti. Tako je nastala pesniška zbirka Ostrnice s številnimi motivi iz naših krajev, poleg tega pa je nastalo še lepo število risb s pokrajinskimi in drugimi motivi.

FRANCE ŠKRBEC (1914 - 2002), radijski napovedovalec iz Podcerkve je končal gimnazijo v Ljubljani, bil leta 1942 odpeljan v taborišče Gonars in po vojni končal ekonomsko fakulteto. Priložnostno je delal na Radiu Ljubljana in zaradi prijetnega glasu predvsem pa zaradi zanimivih tem, ki jih je obravnaval, postal znan in zelo priljubljen med poslušalci. Posebej so ga zanimale teme kot je varovanje narave, gobarstvo, planinstvo in podobno. Vneto in predano je tudi zbiral in prevajal razne strokovne članke iz tuje literature v želji, da bi tako prispeval k razvoju Sovenije.
Zelo rad je imel rodno Loško dolino, čeprav je živel v Kranjski gori, kjer je tudi umrl in bil pokopan.

MAGDA STRAŽIŠČAR – MAGDUŠKA (1920–1997) ljudska pisateljica Kriška Magda, se je rodila v Lipsenju, umrla v Dolenji vasi, del svojega življenja pa je preživela v Loški dolini. Kot cerkovnikova hči je v mladosti živela na romarski Križni gori, njena ljubezen do pisane besede pa se je okrepila pod vplivom nadučitelja Ivana Mercine in župnika Hafnerja. Ime Magduška je dobila leta 1943 v internaciji, ko so jo italijanski protifašisti pretihotapili z juga Italije nazaj v Slovenijo.
Najbolj znana in priljubljena njena knjiga je Ciganka, ki je izšla v dveh delih leta 1971 in 1974. Podobno kot Ciganka so avtobiografsko obarvani tudi Skrivači v treh delih, znane pa so postale še povest Dvoživke ter novele Kovačeva sreča, Mežnarjev stric in druge; neobjavljeno je ostalo Ukradeno sonce in nedokončani Obsojenci zibelke.
Objavljala je tudi pesmi, zlasti v Kmečkem glasu in na osrednjem slovenskem radiu, kjer je bila nagrajena pesem Moj upnik. Snov je po lastnih besedah zajemala iz ljudstva, iz tega kar je videla in slišala pa tudi iz občutenega opazovanja narave in gibanja v njej.