LEOPOLD TURŠIČ: (1883–1927)duhovnik in pesnik, je bil rojen v Ložu, pokopan pa je v Krškem, kjer je nazadnje služboval.
Za njim je ostala pesniška zbirka Tiho veselje, polna ljubezni do poezije, tihega trpljenja in bridkosti, ki ju teši lepota in domačnost pokrajine ter dobrota in čistost srca.

FRANCI STRLE ( 1927–1991) je bil rojen v Podcerkvi. Spomladi leta 1943 je komaj šestnajstleten odšel v partizane in bil borec Notranjskega odreda in Tomšičeve brigade. Naglo je napredoval in dobil čin poročnika, ko še ni imel 18 let. Iz vojne se je vrnil kot kapetan I. klase, a se je takoj lotil šolanja na gimnaziji, potem pa še na Višji pedagoški šoli in diplomiral iz slovenščine in srbohrvaščine. Zaposlil se je kot novinar in delal 12 let na RTV Ljubljana, nato pa do upokojitve kot novinar pri TV-15.
Leta 1953 je izšel njegov knjižni prvenec Med proletarci, leta 1975 je Partizanska knjiga izdala Partizanskega volka samotarja, potem pa je preučeval zgodovino Tomšičeve brigade in gradivo objavil v več delih. Zadnja njegova knjiga obravnava zaključne partizanske operacije na Koroškem pod naslovom Veliki finale na Koroškem. Napisal je tudi ogromno člankov, zlasti na temo zgodovine NOB, ki jo je res temeljito poznal.

Baronica ESTER MAXIMILLIANA CORADUZZI iz Koča vasi in njena hči MARIA MARENZI iz Trsta sta si med leti 1685 in 1700 dopisovali v slovenščini in tako so nastala slovenska plemiška pisma, ki so bila odkrita šele v zadnji četrtini dvajsetega stoletja in so dokaz, da v tistem času slovenščina nikakor ni bila le jezik nižjih slojev, ampak jo je razumelo in uporabljalo tudi plemstvo, celo v tako intimnem komuniciranju kot je dopisovanje med materjo in hčerjo.

HEINRICH SCHOLLMAYER - Lichtenberg (1860–1930) po rodu iz Koroške je od leta 1919 živel na svoji posesti v Koča vasi. Bil je zelo izobražen gozdarski strokovnjak, ki je užival velik ugled med domačini in tudi v takratni avstroogrski strokovni javnosti. Znan je kot utemeljitelj kontrolne metode pri gospodarjenju z gozdovi, ki je še danes priznana, saj ima naravovarstveno zasnovo, svoje 34-letno delo pa je posvetil vsestranskemu razvoju snežniških gozdov, kjer je od 1884 do 1919 služboval na veleposestvu Snežnik kneza Schoenburg - Waldenburga. Bil pa je tudi ljubiteljski zgodovinar in je zapustil veliko podrobnih zapiskov v nemščini, ki opisujejo utrip življenja doline njegovega časa, zlasti še Snežniške graščine, kjer je bil zaposlen. Kljub slovenskemu poreklu se je štel za Nemca in je pisal v nemščini, tako da smo njegove zapise spoznali šele leta 1998 v knjigi Snežnik in Schoenburški vladarji, ki jo je prevedel Jože Strle.